Konklave, kakršnega poznamo danes, ko govorimo o strogo varovanem in urejenem postopku izbire novega papeža, je zelo daleč od burnih in pogosto krvavih dogodkov, ki so zaznamovali volitve skozi večino cerkvene zgodovine. Ko se je cerkev od konca 11. stoletja osvobodila nadzora Bizantinskega in Svetega rimskega cesarstva, je srednjeveški papež imel v svojih rokah moč, ki si jo današnji nasledniki težko predstavljajo. Ni bil samo duhovni vodja, temveč ključni politični akter, posrednik med državami in glava najbogatejše institucije v Evropi, ki je pobirala davke in dohodke po vsej celini.
Izbira tako vplivne figure je bila zato vse prej kot mirna zadeva. Zgodovinski viri pričajo o nasilju, zunanjem vmešavanju in političnih spletkah.
V zgodnjem krščanstvu naj bi papeža izvolilo »rimsko ljudstvo« s konsenzom. V resnici pa je ta »konsenz« pogosto pomenil, da so volitve nadzorovale vplivne rimske družine, mestne drhali, kralji, cesarji ali kdorkoli, ki je imel dovolj moči, bodisi vojaške bodisi politične, za uveljavljanje svoje volje. Dogovore so sklepali z diplomacijo ali, kar je bilo pogosteje, s silo.
Plenjenje kot tradicija
Srednjeveška zbirka papeških biografij, Liber Pontificalis (Knjiga pontifikov), opisuje volitve papeža Konona leta 686 kot kaotičen dogodek, v katerega je bila vpletena celo vojska. Kleriki so podpirali arhidiakona Petra, medtem ko je vojska favorizirala Teodorja. Po dolgotrajnih pogajanjih so se nazadnje odločili za tretjega kandidata, Konona, da bi preprečili nadaljnje spore.
Poleg notranjih napetosti se je razvila zaskrbljujoča praksa: po papeževi smrti so množice pogosto vdrle v njegove prostore in izropale vse, kar se je dalo odnesti – včasih celo oblačila s trupla in liturgična oblačila. Motivi so bili verjetno mešani: pohlep, želja po relikvijah (predmetih, ki se jih je dotaknil sveti mož), zgodovinarji pa domnevajo, da je šlo tudi za izraz ljudske zamere do oblasti, ki jim je odvzela pravico do soodločanja pri izbiri novega papeža.
Že Kalcedonski koncil leta 451 je klerikom pod grožnjo izgube položaja prepovedal prisvajanje lastnine umrlega. Kljub temu se je plenjenje nadaljevalo stoletja. Kardinal Peter Damiani je leta 1050 v pismu vernikom škofije Osimo zgroženo opisoval, kako ljudje ob škofovi smrti »kot sovražniki vdrejo in oropajo njegovo hišo, kot tatovi odnesejo njegovo imetje, požgejo domove na njegovi posesti ter z divjaško surovostjo posekajo njegove vinograde in sadovnjake«.
Vzpon kardinalov
Da bi naredil konec kaosu, je papež Nikolaj II. leta 1059 odredil, da naj papeža volijo samo kardinali, ki so bili škofje. Kardinali so bili do takrat sicer vpeti v liturgične funkcije v rimskih bazilikah, lahko pa so bili duhovniki, diakoni ali škofje.
Vendar niti to ni prineslo trajnega miru. Stoletje kasneje, leta 1179, je papež Aleksander III. na Tretjem lateranskem koncilu določil, da so volivci vsi kardinali (ne glede na njihov red) in da kandidat za zmago potrebuje dvotretjinsko večino glasov. To pravilo velja še danes.
Kljub temu so se spletke in zavlačevanja nadaljevala. V obdobju »sede vacante« (izpraznjenega papeškega prestola) so bili kardinali kolektivni upravitelji cerkve, zato so imeli interes, da proces volitev zavlačujejo. Medtem se je »tradicija« plenjenja razširila še na rezidence kardinalov, včasih že ob samih govoricah o možni izvolitvi novega papeža.
Stanje je postalo nevzdržno. Papež Gregor X., ki je bil sam izvoljen po skoraj triletnem obdobju brez papeža, je leta 1274 z odlokom Ubi periculum (»Kjer preti večja nevarnost«) uvedel nov sistem – konklave, kot ga poznamo v osnovah še danes. Ključna novost je bila popolna izolacija kardinalov, ki so imeli volilno pravico.
Odrezani od palač
Zaprti kardinali, odrezani od udobja svojih palač, z enim dovoljenim spremljevalcem in spanjem v skromnih celicah, naj ne bi več zavlačevali. Poleg tega je veljalo: če v treh dneh niso izvolili novega papeža, so jim omejili obroke, po osmih dneh so dobili samo še kruh, vodo in vino. Politika »praznega želodca« naj bi torej pospešila končno odločitev.
Nove stroge omejitve niso preprečile nadaljnjih manipulacij. Po smrti Gregorja XI. leta 1378 so kardinali pod pritiskom rimske množice, ki je zahtevala italijanskega papeža, izvolili Urbana VI. Vendar so odločitev kmalu obžalovali. Nekaj mesecev kasneje so ga odstavili, češ da so volili pod prisilo, in izvolili novega papeža, Klementa VII.
Rezultat je bil katastrofalen: dva papeža, dva dvora, dve ločeni veji cerkve, ki sta razdelili Evropo. Kriza, znana kot velika zahodna shizma, je trajala skoraj štirideset let (od 1378 do 1417) in je bila razrešena šele na Konstanškem koncilu.
Zgodovina papeških volitev tako kaže, da so boj za oblast, nasilje in manipulacije stari znanci človeške družbe, tudi znotraj cerkvenih zidov. Pot do urejenega in tajnega volilnega postopka, kot ga poznamo danes, pa je bila dolga, zapletena in pogosto zaznamovana z dogodki, ki so daleč od podobe mirne duhovne tranzicije.
