Z nazivom bombaški proces so poimenovali sojenje, ki se je začelo na ta dan leta 1928, končalo pa se je 14. novembra pred kraljevim sodiščem v Zagrebu. Teklo je proti Josipu Brozu (vzdevek Tito si je nadel pozneje, sredi tridesetih let 20. stoletja) in še petim obtoženim, ki so jih obtožili, da širijo komunistično propagando ter nelegalno zbirajo in posedujejo orožje.
Josipa Broza je režimska policija aretirala že 4. avgusta v hiši v Vinogradski ulici v Zagrebu, kjer je živel. Tja se je ponoči s taksijem pripeljal s tajnega komunističnega sestanka, v zasedi pa sta ga čakala dva agenta. Ko sta ga obvladala, sta pri njem našla pištolo »browning« in nekaj ilegalnega strankarskega propagandnega gradiva. Med preiskavo stanovanja pa so našli tudi večjo količino orožja in streliva – štiri bombe, eno pištolo, 16 nabojev za vojaško puško in 17 nabojev za pištolo. Časopisi so aretacijo hipoma pograbili in poimenovali kot »bombaško afero«, poznejše sojenje pa za »bombaški proces«. Josipa Broza in soobtoženca so na sojenju spoznali za krive ter jih obsodili na zaporno kazen. Broz je v zaporu odsedel pet let.
Politična in sindikalna vrenja
Leto 1928 je bilo tudi leto, ko je nekoliko prej, 20. junija, črnogorski poslanec Narodne radikalne stranke Puniša Račić v jugoslovanski narodni skupščini smrtno ranil predsednika hrvaške kmečke stranke Stjepana Radića in ubil še nekaj drugih poslancev. To je v Kraljevini SHS sprožilo globoko politično krizo, ki je privedla do uvedbe kraljeve diktature. Po atentatu je Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) prek samostojnih sindikatov – letak je podpisal Josip Broz – delavce in državljane pozvala k množičnim protestom, kar je napeljalo deželni odbor KPJ za Hrvaško k razglasitvi kmečke skupnosti z delavci. Broz je bil prisiljen umakniti se v ilegalo, vendar je ostal v Zagrebu ter opravljal različna dela za stranko in sindikate. Vse do svoje avgustovske aretacije.
Od atentatov se je tako jeseni zanimanje zagrebške javnosti preusmerilo v nabito polno glavno dvorano višjega sodišča. Tam je Josip Broz v dialogu s sodnikom po filmsko blestel, o čemer je poročal tudi zagrebški časopis Novosti. Vse obtožbe je kategorično zavračal, nato pa le priznal, da je komunist. Nikakor pa recimo ni priznal posedovanja bomb. Tudi pozneje je ves čas zatrjeval, da mu jih je podtaknila policija. V anale pa je šla predvsem njegova izjava, da ne priznava tega buržoaznega sodišča in da je odgovoren samo svoji partiji.
Sodišče ni bilo prizanesljivo in so ga poslali v zapor – najprej v zloglasno Lepoglavo blizu Varaždina, zaradi suma bega so ga nato premestili v Maribor, za nekaj mesecev pa še v zapor v Ogulin. Tam je odsedel preostanek sedemmesečne zaporne kazni, na katero je bil oktobra 1927 obsojen na tako imenovanem ogulinskem procesu.
Marca 1934 so ga izpustili na svobodo in premestili v hišni pripor v Kumrovcu. A je kmalu pobegnil in začel živeti z lažnimi dokumenti in spremenjenim videzom ter tako postal ilegalni profesionalni revolucionar. Pri partijskem delu je šele po tem začel uporabljati ime Tito, pozneje pa je bil zaradi dela v Kominterni znan tudi kot Walter. O bombaškem procesu je bil leta 1977 posnet istoimenski televizijski film v dveh delih režiserja Branka Ivande, v njem je Josipa Broza upodobil igralec Rade Šerbedžija.
Kontroverzna osebnost
Že kot delavec v različnih tovarnah je mladi Broz, po izobrazbi kovinostrugar, pokazal svoje sposobnosti vodenja in organiziranja sindikalnih bojev ter po eni strani očitno s prepričljivo karizmo nase vlekel ljudi, delavce in druge revolucionarje, po drugi pa vznemirjal oblast. Pozneje so ga lovili številni profesionalni likvidatorji, zameril se je Josifu Stalinu, odstraniti so ga hoteli ljudje iz »njegove« komunistične stranke – pa vendarle se mu je uspelo vedno znova izmuzniti, izogniti, pobegniti. Predvsem pa mu je uspelo z leti zgraditi kult nedotakljive osebnosti, okoli katere se še danes ne poležejo duhovi. Zgodovina ga je obsodila kot diktatorja, številni pa v njem vidijo heroja. Kot političnega vodjo so ga cenili tudi v tujini, v obdobju hladne vojne je prejel 98 tujih odlikovanj, poganjal je politiko neuvrščenih.
Upokojeni generalmajor Marijan F. Kranjc je v svoji knjigi Zarote in atentati na Tita (založila Grafis Trade Grosuplje, 2004) popisal 18 zarot in 70 atentatov na Tita, med njimi tudi kot eno prvih prav bombaški proces, pri čemer je pregon, proces in obsodbo označil za politično-policijsko zaroto. Da je Tito živel nevarno življenje, ki ga je sam izzival, meni tudi Franci Koncilija, politik in publicist. Kot je zapisal, ni nobena skrivnost, da je imel Tito v Moskvi v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja pomembno vlogo pri usmrtitvah političnih tovarišev. S tem pa si je nakopal tudi številne sovražnike. Ve se tudi, da je ruska tajna policija (NKVD) ob sodelovanju Tita postrelila večino voditeljev takratne jugoslovanske komunistične partije. Zgodovinar Jože Pirjevec omenja okoli 900 partijcev, ki so bili velika ovira na poti politične kariere ambicioznega Josipa Broza.
Skrivnost sicer ostaja, zakaj Stalin ni ubil tudi Valterja alias Tita, ki je nato leta 1937 s Stalinovim soglasjem prevzel vodstvo KPJ. Podobno kot v Moskvi naj bi Tito pozneje tudi v Španiji »čistil« komuniste, ki so se pod okriljem Kominterne borili za socializem in proti Francu. Čistke po vojni nad »lastnimi« narodi, ki jih je povezal v FLRJ in pozneje v SFRJ, pa prav tako ne bodo šle v pozabo.
