Nova galerija v Kromberku pri Novi Gorici je ena tistih, kjer ne bodo vreščali alarmi, če se boste preveč približali slavni umetnini. Ravno nasprotno – povabljeni boste, da se je dotaknete, jo pobožate, otipate, čutite. Goriški muzej in Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica sta galerijo in razstavo Umetnost onkraj vidnega odprla z mislijo na tiste, ki jim umetnosti ni dano videti, v resnici pa je namenjena vsem.
»Če razstava nastane za slepe, nastane za vse,« meni David Kožuh, kustos pedagog iz Goriškega muzeja, ki s slepimi in slabovidnimi že dolgo tke skupne vezi. Tokrat niso odprli le razstave, ampak kar galerijo. V njej lahko otipamo 31 replik in prilagojenih kopij najpomembnejših umetniških del od antike do sodobne umetnosti, medtem ko drugi del razstave bogatijo dela 17 umetnikov iz treh držav. Ustvarjali so jih z mislijo, da bodo obiskovalci umetnost odkrivali preko dotika.
»Munch?« je vzkliknila slepa britanska veleposlanica v Sloveniji Victoria Harrison, ko je otipala za slepe in slabovidne prirejeno slavno sliko Krik norveškega slikarja Edvarda Muncha. Vid je izgubljala postopoma, popolnoma oslepela pa je po koncu študija, zato so ji obrisi sveta še znani. Devetošolka Mila Vučko je slepa od rojstva, svet si predstavlja po svoje. Ko je nedavno z družino obiskala Madrid, so se ure in ure sprehajali po galerijah in slovitih muzejih, a razstavljena dela si je lahko predstavljala le ob tem, kar so ji o njih pripovedovali starši. Njena mama Saša Petričič Vučko prizna, da od teh ogledov ni imela kaj prida. Tu pa je prvič lahko otipala portret slavnega slikarja in kiparja Michelangela Buonarrotija, pa Kofetarico Ivane Kobilce, pod prsti je začutila solkanski most in za Primorce pomembno delo Toneta Kralja, na katerem je upodobil tolminski punt. Pod prsti ji je polzel rdeč balon, ki ga je skrivnostni Banksy položil deklici v roko. Po peti otipani sliki je vzkliknila. Bilo ji izjemno všeč.
Prvi stik z likovno umetnostjo
»Ta razstava mi je omogočila, da sem se prvič zares srečala z likovno umetnostjo in kiparstvom. Prvič sem slike in kipe lahko potipala. Nisem pričakovala, da mi bo tako všeč, impresionirana sem nad tem, kako je to narejeno,« je bila zadovoljna. Ko tipa materiale, nekatere toplejše in prijetnejše na otip, druge bolj grobe in mrzle, si včasih predstavlja, kakšne barve so. Glasbenico po srcu in duši je ta večer nagovorila tudi likovna umetnost. Ne toliko v smislu, da bi se sama lotila ustvarjanja, jo pa odslej vleče, da bi si pogledala še kakšno takšno razstavo.
Kakšna je palača Fidia, kakšen Černigojev portret Srečka Kosovela, kakšna so dela Pabla Picassa, kako je videti spomenik letalcu Edvardu Rusjanu v Novi Gorici, kako Ovčice Riharda Jakopiča? Odslej to za slepe in slabovidne ni več vprašanje brez odgovora. Zara Smrtnik je slepa z minimalnim ostankom vida, z vsemi desetimi prsti si je »ogledovala« delo umetnice Nike Šimac, ki je združila lipov les in aluminij ter z njima ponazorila ples noči in dneva. »Veseli me, da je vedno več takih projektov, vsak je zelo spodbuden,« je bila navdušena dijakinja, ki je Slovenijo leta 2023 zastopala na Evroviziji za slepe in osvojila tretje mesto. Slabovidna Neva Laščak si je med tipanjem del predstavljala, da je moral biti to poseben izziv tudi za ustvarjalce. »To, da lahko tudi slepi in slabovidni vsaj malo začutimo umetnost, je pomemben dosežek,« je prikimavala. Drži, doslej vsaj visoka umetnost zanje ni bila dostopna, galerije so jim bile nekaj tujega.
Nekaj replik del so si izposodili pri italijanskih galerijah in muzejih, nekaj so jih poustvarili študentje ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, dijaki Srednje gozdarske, lesarske in zdravstvene šole v Postojni ter dijaki italijanskega umetniškega liceja v Fassi in študentje milanske akademije lepih umetnosti Brera. Vsa dela imajo opis v brajici, s pomočjo QR-kode sta dostopna tudi daljši zvočni in pisni opis.
Sipka mivka in 6560 let star les
»To je danes zame posebno doživetje, čeprav sem že vmes, ko so ta dela nastajala, sodelovala z umetniki. To je nekaj novega in zelo dobrodošlega, še bom obiskala to galerijo. Izmed umetniških del, ki sem jih otipala, bi težko izbrala kakšno, ki me je najbolj prevzelo, ker so vsa zelo edinstvena. Vsako sliko si z materiali, strukturami interpretiraš po svoje, vsako delo ima svoj prostor,« je dejala slepa Maša Pupaher. Umetniki so se trudili z materiali in strukturami izraziti nevidno. Mehka vata v ozadju slike je nakazovala oblake, sipka mivka, ki je polzela med prsti, je govorila o minevanju, les 6560 let stare jelke, ki so ga nedavno našli v Čadrgu na Tolminskem, na drugi strani priča o vztrajnosti in večnosti. Uporabili so kovine, različne vrste lesa, gumo, mavec, keramiko, kamen, plastiko … Tolminsko-belokranjski umetnik Boštjan Kavčič je ob tem spoznal, da onkraj vidnega obstaja še en, popolnoma drug svet in prav tako drugačno razumevanje sveta. »Navdušen sem bil, koliko pozornosti slepi in slabovidni namenijo nekemu delu. Mi, opremljeni z vsemi čuti, ga le bežno preletimo z očmi in že hitimo naprej in si ne vzamemo časa za življenje, za umetnost. Slepi in slabovidni pa so mi tukaj naklonili ogromno zadoščenja in pozornosti. Zato sem se tudi potrudil oblikovati skulpturo iz več materialov.«
Galerijo in razstavo sta pod okriljem projekta Evropska prestolnica kulture (EPK) zasnovala Goriški muzej in Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica. Igor Miljavec, ki goriško društvo slepih in slabovidnih vodi 25 let, je vesel, da je zamisel na koncu uspela. Njegovi motivacijski gesli – »vsak dan se učimo« in »za vse se najde rešitev« – sta se znova izkazali za zmagovalno kombinacijo. Po duši je bolj športnik kot kulturnik, a pravi, da je bilo tudi spoznavanje umetnosti zanj zanimiva izkušnja. »To je najlepši rezultat in največji dosežek našega dolgoletnega dela in prizadevanj,« je dejal Miljavec, ki tudi sicer nenehno bedi nad pristojnimi, da je Nova Gorica na področju dostopnosti primer dobre prakse. Priznava, da bo razstava za slepe in slabovidne tudi izziv. Dobili so možnost in spodbudo za nova znanja in novo učenje. »S tem se končuje jamranje, da nam ni nič prilagojeno, da tega in onega ne moremo. Sedaj imamo priložnost, moramo jo zagrabiti,« je spodbudil še ostale, naj se ne vdajajo malodušju.
Njegovo sodelovanje s kustosom Davidom Kožuhom se je začelo leta 2016, ko je Goriški muzej za slepe prilagodil razstavo o igračah naše mladosti. Od takrat se je sodelovanje samo še poglabljalo v medsebojnem zaupanju in zavesti, da morajo biti muzeji dostopni za vse ljudi. Kožuh razloži, da so skupaj s slepimi in slabovidnimi ter umetniki obiskali podobne galerije v italijanski Anconi, Monzi in Bologni ter se odpravili v ateljeje umetnikov, ki so začutili, da bi lahko ustvarjali onkraj meja vidnega. »Ustvarili smo razstavo, ki vabi na otip. Razdeljena je na dva dela, v prvem so kopije znanih del, torej umetnosti, ki ni nastala za slepe, v drugem pa dela slovenskih, italijanskih in hrvaških umetnikov, ki so ustvarjali z zavedanjem, da bodo obiskovalci razstave njihova dela tipali.«
Galerist Dragan Abram, ki je sodeloval pri izbiri umetnikov, je prepričan, da se slepi s tako širokim naborom dostopnih umetniških del najbrž še niso srečali. Pravi, da so umetnikom posebej priporočili, naj svojega umetniškega sloga ne spreminjajo, kakšen namig so jim dali zgolj glede materialov. »Umetniki morajo svoj izraz peljati naprej, mogoče le z malenkostnimi prilagoditvami glede velikosti in brez ostrih robov, nasploh pa smo želeli, da nastanejo dela, ki bi jih umetniki tudi sicer ustvarjali v svojih ateljejih in razstavljali na razstavah. Morda me je v začetku malce skrbelo, da bo treba dela poenostavljati, da bodo berljiva, razumljiva. A na koncu se je izkazalo, da je bil to predsodek, kajti če ima človek občutek za umetnost – naj bo videč, slep ali slaboviden – popolnoma enako začuti strukturo, hrapavost, gladkost, toploto, hladnost … Kar videči vidimo z očmi, oni vidijo z rokami,« je pojasnil, da delo res lahko dojemamo s petimi čuti, a razumemo ga šele s srcem.
Eksperiment, ki je uspel
»Muzeji smo za to, da nagovarjamo ljudi, da ustvarimo prostor in ustavimo čas. Šele ko ustvarimo tak prostor in ustavimo čas za vse ljudi, lahko rečemo, da smo svoje poslanstvo izpolnili v polnem in plemenitem pomenu besede,« meni direktor Goriškega muzeja Vladimir Peruničič. Ko so pred leti prišli k njemu s to idejo, jo je označil za eksperiment. »Ideja, da spravimo skupaj umetnike ter slepe in slabovidne, me je v začetku, priznam, vseeno malce navdajala s strahom, kakšen bo ta stik in kakšna bo kemija med njimi. Izkazalo se je, da nam je uspelo skupaj ustvariti izjemno pozitivno energijo med obojimi. To se danes kaže tudi v delih, ki so na ogled,« pravi.
Miljavec s ponosom pove, da se za obisk galerije zanimajo obiskovalci iz celotne Evrope. Za zdaj je to »začasna« galerija, a z velikim upanjem, da postane stalna. Razstavo in galerijo je obiskala tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko ter obljubila, da jih bo pri tem podprla. »Vsi naši muzeji in galerije se zelo trudijo z dostopnostjo, tovrstne galerije pa še nismo imeli. To, da jo zdaj imamo, je zelo dobrodošlo. Ni zanimiva samo za slepe, ampak tudi za videče, saj na umetniška dela odpira poglede, ki jih sicer ne bi zaznali. Že sam izbor lokacije galerije (postavili so jo v nakupovalni center – op. p.) govori o premoščanju razdalje med svetovi in prostori. Ko svet umetnosti in muzejev, ki se zdi zaprt, ter svet slepih in slabovidnih vstopita v nakupovalni center, se sproži ognjemet čustev, povezovanj in miselnih procesov. To prinaša umetnost in kulturo v naš vsakdan,« je bila navdušena.
