Bardonecchia je najzahodnejši kraj v Italiji, njegovo prebivalstvo pa se močno poveča zlasti pozimi, ko se tri tisoč stalnim prebivalcem pridružijo tisoči smučarjev, ki se zlahka porazgubijo na sto kilometrih smučarskih prog. Te se raztezajo od višine 1330 metrov pa vse do 2800 metrov, tako da se za zadostno količino snega tam med zimo ni bati. A naravne danosti sploh niso edini čar smučišča, ki je bilo prizorišče olimpijskih tekem v deskanju na snegu med zimskimi olimpijskimi igrami leta 2006 v Torinu.

K privlačnosti prispeva tudi pametna cenovna politika, saj lokalne oblasti kljub olimpijski slavi ne pretiravajo s cenami smučarskih vozovnic in nastanitev, zato je smučišču lani uspelo obraniti laskavi naslov cenovno najugodnejšega. Odmevno poročilo in lestvico najugodnejših smučišč za odrasle smučarje vsako leto pripravi angleško državno poštno podjetje Post Office, pri tem pa upošteva cene nastanitev, smučarskih vozovnic, izposoje opreme ter hrane in pijače na smučiščih. Bardonecchia je v konkurenci 36 smučišč iz devetih držav pustila tik za seboj bolgarski smučišči Borovec in Bansko, sledijo pa italijanska smučišča Livigno, Sauze, Sestriere in La Thuile, špansko Baqueira Beret in norveško Norefjell. Na posebni lestvici najugodnejših smučišč za družine, kjer dodatno upoštevajo še cene tedenskih smučarskih tečajev za otroke, pa je Bardonecchia zaostala le za italijanskim Passom Tonale in našo Kranjsko Goro, ki je na prvi lestvici iz neznanega razloga sploh niso upoštevali.

Kljub glede na dolžino smučarskih prog in v primerjavi z drugimi tujimi smučišči dokaj prijaznih cen smučarskih vozovnic (celodnevna stane 48 evrov) je dobrih 700 kilometrov oddaljenosti iz Ljubljane kajpak nekoliko preveč, da bi se tja odpravili le zaradi preverjanja razmeroma ugodnih cen in kakšnega dne smuke. Lahko pa tudi to morda koga zamika na poti do kakšnega bolj oddaljenega in dražjega francoskega smučišča, saj se Bardonecchia razteza tik pred cestnim in železniškim predorom Frejus, ki povezuje Italijo in Francijo. Vas je nastala prav v času gradnje 14 kilometrov dolgega železniškega predora, ki je bil po 14 letih gradnje leta 1871 odprt kot dotlej najdaljši predor. Dodaten razmah je mestece dobilo, ko je bil leta 1980 po sedmih letih zgrajen še cestni predor. K razvoju je poleg špediterskih in carinskih dejavnosti sčasoma vse bolj prispeval tudi turizem. Še zlasti po olimpijskih igrah, za katere so ga za nastanitev udeležencev povsem prenovili in spremenili v olimpijsko vas z več kot tisoč posteljami in bazenom tudi nekaj objektov, nekoč namenjenim vojski, zdaj pa turistom in šolam. Žal se precejšnja kvantiteta (gostov) v tamkajšnjem hotelu nekoliko pozna tudi na kvaliteti (hrane in postrežbe).

Svetovno prvenstvo novinarjev

Četverico slovenskih novinarjev je minuli mesec tja bolj kot preverjanje razmeroma ugodnih cen (ki pa znajo v kakšnem lokalu tudi malce negativno presenetiti) privabilo svetovno prvenstvo novinarjev v smučanju, ki ga je tokrat že sedemdesetič organiziralo mednarodno združenje novinarjev smučarjev (SCIJ). Združenje je nastalo v času hladne vojne v 50. letih prejšnjega stoletja, ko se je v času velikega nezaupanja in sovraštva med obema blokoma pojavila ideja, da bi tudi z druženjem na smučanju in neformalno izmenjavo pogledov in izkušenj novinarjev iz različnih držav lahko pripomogli k otoplitvi odnosov. Med ustanovnimi člani je bila tudi Slovenija, ki je v Kranjski Gori organizirala eno prvih srečanj, Joško Pirnar pa je bil eden prvih predsednikov združenja. Odtlej se srečanj vsako leto udeleži več kot 150 novinarjev z vsega sveta, od Argentine, Kanade in ZDA prek vseh evropskih držav do Turčije, Kazahstana in občasno celo Maroka, Japonske in Kitajske, saj se slednji potegujeta za organizacijo enega prihodnjih srečanj (Maroko je to kljub nekaj težavam s snegom na Atlasu že opravil). Kljub natrpanemu urniku, na katerega je bilo poleg tekem v veleslalomu, smučarskih tekov in paralelnega slaloma treba stlačiti še nacionalni večer s pokušanjem značilnih jedi (in pijač) vsake države ter obisk Torina, so novinarji našli čas tudi za aktualne okrogle mize, na katerih se je letos govorilo predvsem o položaju novinarstva v času interneta, sodobnih tehnologij, umetne inteligence in vseprisotnega Donalda Trumpa.

Na poti v Bardonecchio ali od tam si je dobro vzeti čas tudi za obisk Torina, glavnega mesta pokrajine Piemont ob vznožju gora, ki je bilo med letoma 1861 in 1865 prvo glavno mesto kraljevine Italije, preden se je prestolnica preselila v Rim. Med drugo svetovno vojno je Torino veljal za središče antifašizma, že pred njo pa tudi za središče italijanske kulture, še zlasti filmske industrije, ki so ga kasneje prav tako preselili v Rim. V zadnjih desetletjih je znano po svojih nogometnih klubih (Juventus in Torino) ter po avtomobilski industriji (Fiat, Lancia in Alfa Romeo), katere slava pa hitro bledi. Od zaprtja Fiatove tovarne se je število prebivalcev zmanjšalo z 1.200.000 na 900.000, saj se je večina nekdanjih delavcev preselila na jug, kjer s svojimi pokojninami in odpravninami laže vežejo mesec z mesecem. Mesto pa tudi zaradi svojih muzejev in zanimive arhitekture ter v zadnjem času tudi poudarjene lokalne kulinarike in vin sodi med najzanimivejša v Italiji.