Smrt fašizmu, Dol s Hitlerjem in Mussolinijem, Živel Stalin, Hočemo Tita, Tujega nočemo, svojega ne damo, Tukaj je Jugoslavija … Parole na zidovih starejših hiš zahodne Slovenije in hrvaške Istre ostajajo že več kot 80 let. Ponekod še jasno vidne, drugod zbledele in komaj čitljive. Skoraj nihče jih več ne opazi in jim ne posveča pozornosti. A ne vsi. Kulturologa dr. Erica Ušića iz Vodnjana v hrvaški Istri so tako pritegnili, da jih je raziskal v svojem doktorskem študiju na ljubljanski fakulteti za družbene vede.
Dolgo jih je tudi jemal kot nepomembne ostanke partizanskih časov. »Za vse grafite velja, da jih večina sprejema kot nekaj trivialnega, kot čačke brez pomena in sporočila. A vselej ko se poglobimo v sodobne ali zgodovinske grafite, odkrijemo veliko o družbi, preteklosti in sedanjosti. Ne nazadnje grafite poznamo že od prazgodovine, poslikave jamskega človeka so prva oblika grafitov,« je spomnil Eric Ušić. Kot predstavnik mlajše generacije je z distanco, brez osebne vpletenosti, nostalgije ali ideologije morda lažje zaznal te parole na istrskih hišah in začel o njih razmišljati. »Bil sem šokiran nad spoznanjem, da sem toliko let hodil mimo njih. Vodnjan je še vedno poln teh parol in grafitov. Nato sem že na prvem raziskovanju po istrskih vaseh naletel na velik napis Štaljin s črko Š v istrskem dialektu v vasi Funčiči pri Žminju, nato celo na grafit v ruski cirilici v Oprtalju …« se spominja. V hrvaški Istri jih je dokumentiral več kot 1300, od tega jih je 700 še vedno jasno čitljivih. Največ se jih je ohranilo na območju Vodnjana in Raše, pa v Oprtalju, Bujah, Grožnjanu in okoli Buzeta. Najmanj jih je ostalo na zahodni obali Istre, kjer so z razvojem turizma veliko hiš in fasad obnovili. Ti grafiti nikoli niso bili zavarovani kot kulturna dediščina, tako da izginjajo, prepuščeni volji ljudi in vremenskim razmeram. Nekatere države in muzeji postopno spreminjajo svojo politiko. V zahodni Sloveniji se jih je ohranilo še precej manj.
Od Mussolinijevih citatov do Smrt fašizmu
Grafiti na hišah zahodne Slovenije in hrvaške Istre segajo od leta 1918 vse do 50. let, do obdobja po drugi svetovni vojni. V času fašizma so bili ti kraji polni fašističnih političnopropagandnih napisov in parol. V vasi Črniče v občini Ajdovščina so na fasadi turistične kmetije ob glavni cesti ohranili Mussolinijev citat. Besedilo je delno še vidno: Il regime fascista quando impegna una battaglia, la conduce a fondo! Mussolini (Ko fašistični sistem začne eno bitko, jo pripelje do konca! Mussolini). Zgodbo o tem napisu iz 30. let prejšnjega stoletja je raziskal etnolog in kulturni antropolog Andrej Ferletic. Fašistični aktivisti so lastnikom hiš na Primorskem ponujali denarne odškodnine, da so lahko pisali svoje citate. Lastnik hiše v Črničah je po kapitulaciji Italije jeseni leta 1943 napis takoj prebelil, sčasoma pa je barva odstopila in je postal spet viden. Komunistični funkcionarji so ga sicer opominjali, da bi ga bilo treba znova prepleskati, a napis je ostal, tudi zato, da se ohrani spomin na kruti čas fašizma, je v prispevku v Zgodovinskem časopisu povzel Andrej Ferletic, ki je na Primorskem raziskoval političnopropagandne napise ter grafite iz obdobja pred in med drugo svetovno vojno ter po njej.
Protiutež fašističnim grafitom v obdobju med obema vojnama so protifašistični. Akcije so bile upor proti italijanizaciji, spodbudilo jih je vsako nasilje fašistov proti prebivalstvu. »Grafit kliče novi grafit, akcija reakcijo. Grafiti niso samo propaganda, ampak tudi način boja,« pritrjuje Ušić. Razmahnili so se, ko je vzniknila antifašistična organizacija Tigr. Aktivni so bili tudi komunisti. Takrat se je uveljavil slogan Smrt fašizmu. Smrt dučeju in Živel komunizem sta bili prav tako pogosti paroli tako v slovenskem kot v italijanskem jeziku.
Med drugo svetovno vojno je nočne napisne akcije odrejala Komunistična partija Slovenije (KPS). Ferletic omenja okrožnico, ki jo je okrožni komite KPS za Goriško poslal vsem aktivistom 16. januarja 1944, v kateri je opozarjal, da se namenja premalo pozornosti napisnim akcijam, in ukazal: »Popišite vse zidove, zlasti one, ki leže ob glavnih cestah, s sledečimi napisi Živel tovariš Tito, prvi maršal Jugoslavije!, Živel Avnoj!, Živela nova vlada Jugoslavije!, Smrt Beli gardi!, Smrt nemškim hlapcem!, Smrt izdajalcem!, Vsi v NOB! …«
Vrhunec sporočil zavezniški komisiji za mejo: Hočemo Jugoslavijo
Vrhunec pisanja parol sega v negotovo obdobje takoj po drugi svetovni vojni. Na območje cone B je marca 1946 pripotovala zavezniška komisija za določanje meje, ki so jo sestavljali strokovnjaki štirih velikih sil: Sovjeti, Američani, Britanci, Francozi. Zavezniški delegati so na terenu preverjali narodnostna razmerja: kje živijo Slovenci, Hrvati in kje Italijani. »Nihče ni vedel, kod bo komisija hodila, zato so prebivalci z množičnim pisanjem parol in grafitov po hišah označevali svojo pripadnost in željo po priključitvi Jugoslaviji. Grafiti so bili sporočilo zavezniški komisiji. Jugoslovanska oblast je na veliko spodbujala obsežno propagandno akcijo za priključitev Primorske, Trsta, Reke, Istre …« poudarja Eric Ušić.
Andrej Ferletic omenja denimo Medano v Goriških brdih, kjer so na pročelju sedeža krajevnega narodnoosvobodilnega odbora osvetlili velike napise Tu živijo Slovenci od pamtiveka! v ruščini, angleščini in francoščini.
Besedilo parol so spreminjali, brisali in na novo pisali, glede na aktualne razmere. Tako je po sporu med Titom in Stalinom leta 1948 v Sloveniji partija poskrbela za to, da so se izbrisali ali prebelili političnopropagandni napisi, ki so propagirali Sovjetsko zvezo in Stalina. V krajih v hrvaški Istri pa, zanimivo, po informbirojevskem razkolu niso bili tako dosledni. Številni grafiti o Stalinu so se ohranili vse do danes. Morda tudi iz kljubovanja, razmišlja Ušić. Po hrvaški Istri jih je dokumentiral več kot 30.
Nočne akcije in povračilni ukrepi fašistov in nacistov
Med vojno in tudi po njej so grafite pisali skojevci, zelo zavzeta so bila dekleta iz AFŽ (Antifašistične fronte žensk), večinoma mladež med 13. in 18. letom. Spodbujale so jih direktive partijskih komitejev in narodnoosvobodilnih odborov o tem, kaj je treba pisati.
Najti barvo marsikje ni bilo preprosto, uporabljali so, kar jim je prišlo pod roko. »V Istri so mleli boksit in ga mešali z vodo in žveplom. Ob obali so si priskrbeli industrijske barve za ladje. Uporabljali so tudi običajno pleskarsko barvo in apno. Ponekod so pisali kar z rdečo istrsko zemljo. Nekaj tedanjih aktivistov mi je potrdilo, da so uporabljali celo živalsko kri, ki so jo dobili iz klavnice. Ne vem sicer, ali bi to lahko preživelo na zidu toliko časa. V vaseh so se znašli po svoje. Po pripovedovanjih so namesto čopiča uporabljali tudi kravji rep,« pričevanja nekdanjih piscev parol in grafitov povzema Ušić. Med vojno so skupine aktivistov na svojih nočnih napisnih akcijah uporabljale že narejene šablone, da je šlo lažje in hitreje.
Skupine so tekmovale med seboj, kdo jih bo napisal več in predvsem bliže sovražnikovim zgradbam. V času fašizma in nacistične okupacije je bilo to zelo nevarno početje. »Aktivistka iz Raše mi je pripovedovala, da je njena mama iz starih krp šivala podložene mehke copate, da se ponoči niso slišali koraki, ko so se dekleta podala na napisno akcijo. To kaže, da je bila v ta odpor vključena širša skupnost,« pravi Eric Ušić.
Po drugi strani pa so ljudje tudi zavračali pisanje, saj so se bali povračilnih ukrepov fašistov in nacistov. »Aktivistke so ponekod zavrnile, da bi pisale parole v svoji vasi, ker bi tako svoje družine in sovaščane spravile v nevarnost. Italijanske in nemške oblasti so izvajale racije po vaseh, da bi prijele pisce in kaznovale vaščane,« dodaja Ušić.
V vasi Renče na Primorskem so Nemci 1. maja 1944 zagrozili, da bodo obesili deset talcev, če vaščani takoj ne prebelijo ponoči napisanih propagandnih napisov, je zapisal Andrej Ferletic. Podobno se je zgodilo v sosednjem Mirnu, kjer so Nemci naročili tamkajšnjemu župniku, naj oznani v cerkvi, da bodo požgali celo vas in streljali talce, če napisi takoj ne izginejo. Partijska propagandna komisija sicer ni pokazala veliko razumevanja za strah pred okupatorjem. Domačine, ki so napise prekrili, je označila za omahljivce in strahopetce ter mladino pozvala k novim akcijam.
V slovenski Istri sta pred prvim majem 1944 med pisanjem parol izgubili življenje skojevski aktivistki Marija Segulin - Mira in Akvilina Bembič - Zdenka, ki so ju nemški vojaki in fašisti ubili 28. aprila zvečer na križišču cest za Koper, Trst in Šmarje.
Parole in grafiti v zahodni Sloveniji in hrvaški Istri, predvsem tisti med vojno, niso prav nič trivialni, če si zamišljamo kontekst, v katerem so nastali. »So sredstvo odpora, boja, simbolno orožje in znak družbenih sprememb. Niso samo propaganda. Fašistom in nacistom so dajali vedeti, da prebivalstva ne morejo podjarmiti,« poudarja dr. Eric Ušić. Svoje raziskave o političnih grafitih na območju hrvaške Istre je zbral v knjigi Zidovi pamte (Zidovi pomnijo).
