V tovarni VEB Sachsenring Automobilwerke Zwickau v nekdanji Vzhodni Nemčiji, natančneje na Saškem, je bil na ta dan leta 1991 izdelan zadnji trabant, to je bil model trabant 1.1. Šlo je za enega najbolj ikoničnih avtomobilov iz obdobja vzhodnega bloka, ki je postal sinonim za tehnološko zaostalost, hkrati pa simbol padca železne zavese in Berlinskega zidu leta 1989, ko so številni Vzhodni Nemci z njim bežali oziroma prvič odpotovali na Zahod.
Wolfgang S. iz Leipziga se spominja: »Imel sem trabanta 601, star je bil skoraj 20 let. Ropotal je, kadilo se je kot pri lokomotivi, a bil je moj. Ko so odprli meje, sva se z ženo usedla vanj in šla. Vozila sva po temi z vetrobranskim steklom, ki se je rosilo na vsakih deset minut, ker gretje ni delalo. Na zahodni strani so nama ljudje mahali in se smejali. Nekateri iz radovednosti, nekateri iz čistega veselja. Neznanec nama je celo podaril poln rezervoar goriva z besedami: »Dobrodošla doma!« Nikoli ne bom pozabil tega občutka – ne zaradi avtomobila, ampak zato, ker sva z njim dosegla svobodo.«
Na trabanta so Vzhodni Nemci morali čakati od deset do petnajst let, preden so v roke prejeli avtomobilske ključe, kar kaže na rigidnost tedanjega planskega gospodarstva. Zato je bil avto pogosto družinska naložba, ki se je predajala iz generacije v generacijo.
Reciklaža pred reciklažo
Prvi model, trabant P50, so izdelali leta 1957. Motor je bil dvotaktni, po cestah je lahko drvel 18 kilometrov na uro. Najbolj znan model je bil trabant 601, ki se tehnično skoraj ni spreminjal več kot 20 let, v proizvodnji je bil med letoma 1963 in 1990. Zadnji model, trabant 1.1, pa se je že lahko pohvalil s štiritaktnim volkswagnovim motorjem. Šlo je za poskus modernizacije, ki pa se je zgodila prepozno, da bi preživel konkurenco na avtomobilskem trgu po združitvi Nemčije.
Avtomobil je bil majhen in lahek, tehtal je 615 kilogramov, bil je preprosto oblikovan, pastelnih barv, kar mu danes daje vintage šarm, karoserija pa je bila izdelana iz duroplasta (odpadna bombažna vlakna ali tekstil ter fenolformaldehidna smola). Material ni rjavel, bil je cenejši od kovine in kazal je na iznajdljivost tehnologov ob pomanjkanju surovin v takratnem vzhodnem bloku. Duroplast do okolja ni ravno prijazen, saj ob gorenju oddaja strupene pline. Poleg tega ni razgradljiv, kar je povzročalo okoljske preglavice že v 90. letih, ko niso vedeli, kam z ostanki trabantov. Vseeno pa je bil za tiste čase pametna rešitev – šlo je za reciklažo pred reciklažo.
Simbolni pomen trabanta
Trabant je postal nepričakovan, a močan simbol konca hladne vojne. Ko je 9. novembra 1989 padel Berlinski zid in so se čez noč odprle meje med Nemško demokratično republiko (NDR) in Zvezno republiko Nemčijo, so se tisoči v svojih trabantih, pogosto edinih vozilih, ki so jih imeli, odpravili na pot. Na mejnih prehodih so nastajale dolge kolone trabantov, ki so dobesedno simbolizirali val svobode, ki je z vzhoda pljusknil na zahod. Ni bil zmogljiv, ni bil udoben, ni bil hiter, a je prišel tja, kamor je hotel, s čimer je simboliziral tudi vztrajnost majhnega človeka.
Trabant je postal tudi simbol sistema, ki se je sesul. Bil je dobesedno izdelani simbol planskega gospodarstva – en model, brez večjih sprememb desetletja. Ko se je Vzhodna Nemčija odprla, je postalo jasno, da tehnološko zaostaja. In prav trabant je bil eden najopaznejših znakov tega razhajanja. Ko so ljudje iz NDR v zahodnem Berlinu prvič videli avtomobile, kot so BMW, mercedes in opel, je bil kontrast neverjeten. Trabant je postajal »muzej na kolesih«, ki je pripeljal revolucijo, kot se je izrazil eden od virov.
Trabant se pojavlja tudi v kulturi, videti ga je v številnih dokumentarnih in celovečernih filmih, denimo Zbogom, Lenin!, postavljen je bil v instalacije v galerijah, najdemo ga celo v pesmih in glasbi. Eden najbolj znanih grafitov na ostankih Berlinskega zidu prikazuje trabant, ki ruši zid, z napisom Test the Rest, in simbolizira padec komunizma. Gre za majhen avtomobil, ki je postal velika kulturna ikona svobode, premika in upanja.
Današnja »trabiscena«
Večina od 3,7 milijona izdelanih trabantov je že izginila s cest, še vedno pa ga vozijo ljubitelji te znamke. Danes ima trabi, kot mu ljubkovalno rečejo, status starodobnika in je zanj treba odšteti tudi 30.000 evrov. Avtomobilski deli so še vedno dostopni, tako izvirni kot replike, številni pa si svoje trabije tudi nadgradijo, denimo z LED-lučmi, boljšimi zvočnimi sistemi ali električnim pogonom.
Po Evropi deluje veliko klubov ljubiteljev trabantov, ki organizirajo srečanja, parade in druge prireditve. Največji dogodek je mednarodno srečanje lastnikov trabijev (Internationales Trabant-Treffen) v Zwickauu, mestu, v katerem je bila tovarna trabantov, in je prava nostalgija: s kostumi iz obdobja NDR, razstavami, dirkami. Prav tako je priljubljeno mednarodno srečanje trabantov v Anklamu v severovzhodni Nemčiji, kamor se pripelje več kot 600 vozil iz Nemčije in Poljske, ali pa srečanje Trabi v naselju Wolfslake v Brandenburgu.
Po podatkih nemškega zveznega urada za motorni promet je bilo leta 2014 registriranih približno 32.300 vozil trabant 601. Do leta 2023 je to število preseglo 40.000, pri čemer je bilo približno 32.000 registracij v vzhodnem delu Nemčije in okoli 8300 v zahodnem delu. Ta rast v zadnjih letih je delno posledica vnovičnega uvoza vozil iz držav, kjer so bili nekoč pogosti, med drugim iz Poljske, Madžarske, Češke in Slovaške. Priljubljen pa je tudi drugje, denimo na Švedskem so marca lani registrirali 196 trabantov.
