Skupino so leta 1981 zasnovali prijatelji, ki so pred tem sodelovali v radijski inačici Top liste nadrealistov. So pomembni predstavniki novega primitivizma, kot je glasbeno smer poimenoval Mirko Srdić, sebe pa preimenoval v Elvisa J. Kurtovicha. Tako je tudi Nenad Janković postal dr. Nele Karajlić, Davor Sučić pa Sejo Sexon. Njihovo delovanje je prekinila vojna in del skupine s Sejom Sexonom na čelu je nadaljeval delo v Sarajevu in deloma na Hrvaškem. Še danes so zelo aktivni. Drugi del, z vodjo Neletom Karajlićem, je ustvarjal v Beogradu in se kasneje preimenoval v No Smoking Orchestra.

Kot je za Nedeljski dnevnik povedal Sejo Sexon, je pesem Zenica blues nastala kot hommage Johnnyju Cashu in je bila namenjena bolj za hišne zabave. »Ali pa za kakšen bis, ko ljudje že malo popijejo. Imela je ritem narodnjakov in je bila sestavljena iz zaporniških motivov Cashevih pesmi.« Ko so na Jugoton poslali pesmi za svoj prvi album Das ist Walter, so sicer dodali tudi to pesem, vendar z razlago, da je ne bi imeli na plošči, ker je nekako drugačna. Po petnajstih dneh so jim z Jugotona sporočili, da če Zenice blues ni na albumu, ga oni sploh ne bodo izdali. »Mi res nismo verjeli v to pesem, ampak smo rekli prav, naj bo. Na koncu je bila prav Zenica blues nekakšna vstopnica v našo kariero.«

Ko smo decembra 1997 na Festivalu Novo mesto, s šefom Marjanom Pirnarjem na čelu, ozvočevali njihov prvi koncert po vojni v Sarajevu, se je proti koncu nastopa čez oder sprehodil človek precej nevarnega videza in enemu od članov benda v roke porinil belo plastično vrečko z ročaji. Na vprašanje, kaj je bilo to, je Sejo Sexon nekoliko tiše odgovoril: »To je glavni lik iz pesmi Zenica blues.« Torej zapornik iz zeniških zaporov. V vrečki so bile opojnosti iz konoplje.