Zgodovina tihotapljenja oziroma švercanja v goriškem obmejnem prostoru je navdihnila nastanek edinstvene izkušnje – Šverc ture, ki so jo pripravili v Zavodu za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina. Če kaj, to ni samo še eno turistično vodenje, ampak pravi praktični preizkus švercarskih sposobnosti novih generacij, ki si težko predstavljajo, da se je bilo nekoč treba za požirek kave presneto namučiti. »Danes se bo pokazalo, iz kakšnega testa ste,« nam nekaj bremena naloži na rame vodnica Anja Sedevčič Lasič, ko nam na Trgu Evrope, z eno nogo v Italiji in drugo v Sloveniji, razlaga o nekdaj nujnih stranpoteh prebivalcev ob meji. Namreč: na šverc, čeprav je bil prepovedan, nihče ni gledal kot na zločin. Švercali s(m)o po malem vsi – otroci, moški, ženske vseh let, poklicev in nazivov.
Da se vodnica z nami ne šali, postane jasno, ko v kapuce skrivamo sir, za pas hlač tlačimo suho salamo, iščemo primeren prostor za med in gobe … Za stvari torej, ki so jih po drugi svetovni vojni na črno (od tod tudi ime šverc) tihotapili iz Jugoslavije v Italijo. Idej, kako jih skriti, ni ljudem nikoli manjkalo, najbolj iznajdljivi so nekoč menda na pot poslali kar živo kravo, ki jo je čez mejo čakal mesar.
S prepustnico v žepu se po blatni stezi oprezno in tiho vzpenjamo proti Kostanjevici, iščoč nekdanji mali nelegalni skrivni mejni prehod v goščavju dreves. Izkušena vodnica, ki ne šverca prvič, gre prva v izvidnico. Če bo zamijavkala, ni varno, če bo zalajala, je zrak čist. Deževni dan je prinesel srečo, izza grmovja se zasliši lajež, mejni kamen je za nami in jugoslovanske dobrote v Italiji. Pustili smo jih na dogovorjenem mestu, pobrala jih je nuna Matilda, danes bi ji rekli dobra teta, ona pa nas je opremila z zahodnimi dobrinami. V obrnjeni smeri – torej iz Italije v Jugoslavijo se je v povojnih letih švercalo le zares nujne dobrine, od sredine 60. let naprej, ko se je kupna moč Jugoslovanov večala, pa se je šverc razmahnil v nacionalni šport. Cariniki so postali priče vse večjemu švercanju kave, orodja, ploščic, otroških vozičkov, oblačil, glasbenih plošč, pornografskih revij, deviz in še marsičesa. Cigarete denimo so bile ena od dobrin, ki so šle v obe smeri. Na steni muzeja na Pristavi, do koder še pridemo, piše: »Škoda, ker ni bilo posneto, ker je bil šverc pravi špetakolo.«
Skrivni znaki
In že smo pred novo nalogo, da na Vzhod spravimo pralni prašek, kavo, čokolado, devize in revijo Playboy. Ljudje so si nekdaj pri tem solidarno pomagali, dogajanje na carini so budno spremljali in imeli carinike dobro naštudirane. Očitno ta duh še živi, saj nam je ena od gospodinj v ozki ulici Via della Cappella pred vrata postavila metlo, enega od skrivnih znakov, s katerimi so si včasih sporočali, kakšen carinik je na meji – siten, podkupljiv, nepopustljiv. Če je bila na vratih zataknjena roža, je bila na meji carinica, ki je lahko podrobno pregledala tudi ženske. Znak torej, da se ta dan ženskam ne izplača tvegati. Na eni od hiš na zadnjem vogalu pred nekdanjim maloobmejnim prehodom Pristava sta bili v najvišjem nadstropju odprti dve okni. »Imate srečo,« pripomni vodnica, »to je znak, da se bo s carinikom na meji dalo kaj zmeniti.« Nekaj taktike vseeno ne škodi: tuhtamo, kdo naj nese več, kdo naj gre prvi, kakšne zgodbe cariniku naplesti …
Carinik, namrgoden zaradi slabega vremena, sprašuje, kje smo bili, kaj smo delali v Gorici v tako slabem vremenu, kje smo zapravljali, s kom, če imamo kaj za prijaviti … vmes namigne, da si, če nosimo kaj prepovedanega, lahko razdelimo pol-pol in da vse ostane med nami. Čokolada je čez, pri pralnem prašku se zalomi – v njem odkrije skrit še telefon in fitofarmacevtska sredstva. Zaman je bilo pregovarjanje, da je telefon podtaknjen, škropivo pa za eno samo kakijevo drevo. Kava je šla čez za las, pospremljena s pripombo carinika, naj gospa naslednjič zamenja parfum, saj ta preveč diši po kavi. Playboy se bo bral tudi na Vzhodu, tihotapec je carinika omehčal s ponujeno cigareto. »Res sem se počutil malo napeto, a hkrati tudi nostalgično, kot da ne bi bil v letu 2024,« se je pridušal švercar Playboya Jure Luskovec, ki je v poslednjih časih švercanja skupaj s starši iz Avstrije tihotapil avdiotehniko.
Ne le šverc, temveč tudi solidarnost
Po ogledu malega muzeja Na šverc! turo sklenemo na novogoriški železniški postaji, kjer z užitkom pojemo prešvercano blago, piko na i pa postavi nekdanji carinik Miloslav Šimšić - Mičo, legenda z meje, ki se nam pridruži pri omizju. Zgodb o švercanju ima za celo knjigo, sam pa, tako zatrjuje, ni nikoli švercal. »Glede na mojo službo res nisem mogel tvegati,« se zasmeje. Nosil je štiri različne uniforme, od vojaka do carinika, in vso pokojnino zaslužil na meji, ob mejnem kamnu ima danes celo njivo in vrt, na mejo se znova vrača, da generacijam, ki živijo v obilju in z dobrinami na klik, pripoveduje usode nekega drugega časa. Morda celo bolj zanimivega in razburljivega, kot je današnji. Kira Cerjak, ki je v brezmejnem času čez mejo prešvercala kavo, je bila presunjena nad švercanjem, a še toliko bolj nad nekdanjo solidarnostjo med ljudmi. »Od te ture odnašam zavedanje, kako so zaradi nekega posega v vsakdan ljudi zavladali ne samo švercanje, ki je mogoče še najbolj zabavni del te meje, ampak tudi solidarnost in zaupanje med ljudmi. To mi je opomnik, da moramo solidarnost in zaupanje ohranjati, kajti meje niso preteklost. Danes jih ni, jutri se lahko znova vzpostavijo.«
