Angleški dramatik William Shakespeare je umrl po julijanskem koledarju natanko na ta dan 23. aprila 1616, po gregorijanskem koledarju pa 3. maja istega leta. Zanimivo pa je, da se je Johnu in Mary Shakespeare tudi rodil 23. aprila, to je bilo leta 1564, kot prvi od devetih otrok, pri čemer je mogoče, da datum rojstva ni natančen, saj so včasih vodili le evidenco o krstih. Zagotovo pa je bil krščen 26. aprila v cerkvi Svete trojice v Stratford-upon-Avonu, kjer so ga 52 let pozneje tudi pokopali.
Shakespeare ima edinstveno mesto v svetovni književnosti. Pesnika Homer in Dante Alighieri in romanopisca Lev Tolstoj in Charles Dickens so presegli nacionalne meje, nihče pa nima tako živega slovesa še danes kot ravno Shakespeare. Njegove igre, napisane v poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju za majhno repertoarno gledališče, se danes berejo in uprizarjajo pogosteje in v več državah kot kadar koli prej. Ali kot je sklenil njegov velik sodobnik, pesnik in dramatik Ben Jonson: Shakespeare ni bil človek enega časa, temveč človek vseh časov.
So Shakespeara zastrupili?
O tem, zakaj je bard iz Avona, kot so ga klicali, umrl relativno zgodaj, ni neposrednih dokazov, je pa veliko teorij zarot. Ena od njih in tudi najbolj verjetna je, da je umrl zaradi bolezni, morda zaradi kuge, ki je takrat pustošila po Angliji. Ena bolj priljubljenih teorij o njegovi smrti pa je, da je umrl zaradi zastrupitve. Zastrupili naj bi ga kar vplivneži iz rojstnega mesta, kamor se je iz Londona redno vračal in kjer je posloval z nepremičninami in delnicami.
Še ena teorija je povezana z njegovim zdravjem, govori pa o tem, da je umrl zaradi svojega življenjskega sloga. V tistem času so bile nalezljive bolezni, kot sta kuga in pljučnica, zelo pogoste, a tudi prekomerno pitje alkohola, zlasti v srednjem veku in zgodnjem novem veku, bi lahko bilo vzrok za zgodnjo smrt, namigujejo nekateri.
Teorije zarot buri tudi skrivnostni epitaf na njegovem grobu. Domnevajo, da ga je bodisi napisal sam ali pa ga je nekdo dopisal po njegovi smrti. Skrivnostno besedilo govori o tem, da naj pokojni počiva v miru in da naj obžaluje vsak, ki bi si drznil premakniti njegove kosti. Iz tega misterija se je razvila teorija, da je bil pesnik na nek način pred smrtjo obremenjen s svojo umetnostjo in smrtjo. Se je bal, da bi bil njegov duh po smrti moten?
Hkrati je zanimivo, da je Shakespeare, kot že rečeno, umrl na dan svojega rojstnega dne, 23. aprila, v čemer nekateri vidijo pomembno simboliko. Ta dva mejnika v človekovem življenju ne sovpadeta zelo pogosto, čeprav je povsem mogoče, se pa ob tem poraja vprašanje, zakaj je bil ta datum tako pomemben. Je bila morda njegova smrt načrtovana ali celo povezana s starodavnimi rituali ali napovedmi?
Shakespearjansko vprašanje
Velika skrivnost, ki obkroža Shakespeara, je tudi vprašanje, ali je bil dejansko avtor svojih del. Nekateri zagovorniki teorije tako imenovanega shakespearjanskega vprašanja menijo, da so pesmi in igre, ki jih je podpisal, v resnici delo drugega avtorja. V igri so Edward de Vere, Francis Bacon in Christopher Marlowe. Čeprav ta teorija ni neposredno povezana s smrtjo, se je pojavljala v različnih špekulacijah. Številni analitiki, ki so raziskovali slog njegove govorice, so prišli do različnih zaključkov. Njegova veličina je v obširni uporabi jezika s prostranim besediščem in v bogatem poznavanju zgodovine. In ravno to še vedno sproža dvome o enem avtorju. Vendar pa danes med literarnimi zgodovinarji velja skoraj konsenz, da Shakespearovo avtorstvo ni sporno. Njegov opus sicer obsega 37 gledaliških iger in 154 sonetov.
Obstaja tudi teorija o tem, da se je njegova smrt izrabila v promocijo kulta osebnosti. Shakespeare je bil že v času svojega življenja ugleden dramatik, literat, intelektualec in poslovnež, in njegova smrt bi lahko bila del premišljene strategije za povečanje njegovega ugleda. Teorija namreč trdi, da so se tega manevra poslužili nekateri njegovi prijatelji in podporniki. S tem so okrepili njegov mit, kar je nenazadnje vplivalo na literaturo v prihodnjih stoletjih. Šlo naj bi za pesnika, ki je s svojo umetnostjo »presegel« lastno smrt.
Med najbolj nenavadne in celo nadnaravne teorije pa sodijo tiste, ki povezujejo njegovo smrt z okultizmom, magijo ali celo mističnimi preroštvi. Takšne teorije se večinoma gibljejo na robu mitologije in popularne kulture, vendar še vedno prispevajo k misterioznemu ugledu Shakespeara kot umetnika. Vse te teorije so vznemirljive, a brez vsakršnih dokazov, ki bi jih potrdili.
Teorija o zaroti
Obstaja pa tudi teorija o zaroti, ki naj bi jo sozakuhal kar Shakespeare sam. Govorilo se je, da je bil leta 1601 skupaj s prijateljema grofom Essexom in grofom Southamptonom udeležen v neuspeli zaroti proti kraljici Elizabeti I. Zarota, v katero je bilo vpletenih več plemičev, je bila razkrita vnaprej in sodišče je vse vpletene ostro kaznovalo. Številnim, tudi grofu Essexu, so odsekali glavo, Southamptona pa so zaprli. V nevarnosti je bil tudi Shakespeare, ker so zarotniki dan pred napadom naročili uprizoritev njegove kraljevske kronike Rihard II. v gledališču Globe, da bi tako pri ljudeh povečali pripravljenost na upor (v drami je prikazan umor nesposobnega kralja).
V vsakem primeru so ti dogodki vplivali na dela, ki jih je napisal v naslednjih letih in ki jih zaznamuje pesimizem. To so tragedije Othello, Kralj Lear, Macbeth, Timon Atenski, Koriolan in druge. Ko je kraljica Elizabeta I. umrla naravne smrti in je prišel na oblast novi kralj Jakob I., sin Marije Stuart, ki je zarotnike pomilostil, se je tudi Shakespearu začelo goditi mnogo bolje.
Shakespeare je presegel angleško govoreči svet. Njegova dela so bila prevedena v skoraj vse jezike in so postala del svetovne kulturne dediščine. Vse to še danes ustvarja nesmrtnost lika Shakespeara. Njegova umetnost ni bila le produkt svojega časa, temveč je postala tudi temelj za številne generacije umetnikov, mislecev in bralcev, ki so iskali in še vedno iščejo odgovore v njegovih besedah. N
