Več kot petsto let staro Šenkovo domačijo zadnjega pol stoletja vodijo tri generacije žensk. Po babici Mimi Virnik, ki je v najstarejši in spomeniško najbolj zaščiteni hiši živela vse do leta 2020, jo je pred petnajstimi leti podedovala Polona Virnik Karničar.

»Uh, babica je bila močna ženska, na vse se je spoznala in vseskozi skrbela, da strehe na naših stavbah, imamo jih kar osem, niso puščale. Z idejo, da se lotimo obnove naše stare hiše, pa se ni najbolj strinjala,« se danes smeje spominja sogovornica, ki je tudi sama odraščala v tej hiši. Neštetokrat je od domačih slišala željo, če ne celo zahtevo, da jo je treba ohraniti, ker je zelo stara in zato tudi izjemno dragocena. Za izjemno so jo že takoj po vojni, leta 1947, spoznali tudi na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije in jo dve leti kasneje zaščitili kot kulturni spomenik. Bila je med prvimi dvajsetimi zaščitenimi stavbami v takratni socialistični republiki Sloveniji. Nad vrati nosi letnico 1521, a je najverjetneje še nekoliko starejša.

Incident s kopalnico

Ob trdem življenju na skoraj 1000 metrov nadmorske višine je še največji škandal v hiši leta 1961 zakuhal stari ata Ludvik Virnik, ki je mimo konservatorjev v črni kuhinji uredil kopalnico in stranišče. Stroga štiričlanska komisija je odločila, da ju mora porušiti, in ju tudi je. Konservatorka Saša Roškar, ki zadnjih 15 let bedi nad hišo, mu kot v nekakšno v opravičilo pripomni, da je bil to prvi in zadnji resni incident z lastniki, ki so sicer zelo skrbni in so postali zgleden primer, kako je mogoče loviti ravnovesje med ohranjanjem starega in sodobnimi potrebami.

Tudi sama je skrb nad domačijo prevzela z velikim strahospoštovanjem, saj so jo njeni predhodniki postavljali na konservatorski piedestal. Zaradi arhitekturne zasnove in dobre ohranjenosti je verjetno največkrat opisovana in najbolj dokumentirana kmečka stavba na Slovenskem. »V karieri konservatorja se mogoče zgodijo dva ali trije takšni projekti, da ti uspe z lastniki tako dolgo in uspešno sodelovati,« pravi Roškarjeva. Obnova jim je ponudila veliko izzivov, saj je bila hiša takrat v že zelo slabem stanju. »Hvaležni smo, da smo med obnovo imeli možnost narediti vse raziskave, ki so na voljo – od arhitekturnih do popisa predmetov na domačiji, sondiranja in do kronološke analize starosti lesa. S slednjim se nam je potrdilo, kako se je hiša v času spreminjala, pod odstranjenim ometom pa sta se razkrila prvotni tloris in ugotovitev, da stavba datira v čas že pred letom 1500. Opravljena je bila tudi zgodovinska raziskava in tako ta trenutek o tej hiši vemo vse, kar je mogoče vedeti,« pravi. Kar 16-krat 16 metrov velika stavba je v zgodovini preživela marsikaj, eden bolj zanimivih je podatek, da so v njej popravljali celo prvi avtobus, ki je vozil na Jezersko.

Namenili so jo turizmu

Lastnica Polona Virnik Karničar pripoveduje, da je bila obnova zahtevna, zaradi strahospoštovanja do hiše so se je lotili kot zadnje na veliki kmetiji. Zanjo je žrtvovala del družinskih gozdov in ne nazadnje tudi službo, a bilo je vredno, pravi. Za obnovo so leta 2023 prijeli posebno priznanje Šole obnove.

Hišo, ki se je iz mladosti spominja kot mrzle in prepišne, je z velikim občutkom do dediščine in spoštovanjem do prednikov spremenila v toplo zavetje za turiste, kjer jih z možem Drejcem Karničarjem in tremi otroki z veseljem gostijo. Nad jedilnico in pisarno sta še vedno več kot 300 let stara renesančna in baročna stropa, v klet vodijo stare lesene stopnice, pohištvo v apartmajih je narejeno iz lesa, ki so ga ob podiranju starega ostrešja in strehe ohranili. Na domačijo se prav po zaslugi obnovljene domačije in uspešnega turizma znova vračajo tudi živali: solčavske ovce, cikaste krave in štajerske kokoši.