Sedmega junija 1992 ob 18.40 je na predvolilnem zborovanju v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah umrl izumitelj, dobrotnik, pisatelj, politik Ivan Kramberger. Z velike razdalje ga je z lovsko puško ustrelil Peter Rotar, ki so ga aretirali le nekaj minut kasneje. Kljub temu da je zaradi zločina v zaporu preživel devet let, različne teorije o drugem strelcu kakor tudi več drugih krivcih niso potihnile vse do danes. Tudi zaradi tega, ker naj bi bil Rotar v času atentata zelo pijan (alkotest naj bi pokazal 2,5 promila alkohola v krvi). Gre za prvi in edini atentat na politika pri nas.

Bugatti in Ančka na rami

Ivan Kramberger se je rodil maja 1936 v Negovi v Slovenskih goricah, kjer se je izučil za dimnikarja. Delal je v Črni gori, kjer je služil vojaški rok in se kot voznik vojaškega tovornjaka tam hudo poškodoval. Nato je bil zaposlen v opekarni v Avstriji, leta 1963 je zaradi nezakonitega prestopa meje z Nemčijo najprej pristal v begunskem taborišču, potem pa dobil službo v kemični tovarni v Duisburgu. Z različnimi inovacijami je sebi in sodelavcem olajšal delo, delodajalec ga je zato nagradil in nadalje poslal na izobraževanje za dializnega tehnika. Svoje znanje in inovativnost je izrabil na delu v eni od bolnišnic, izpopolnil in patentiral je stroj za dializo oziroma aparat, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc. Z denarjem od izuma je kupoval druge aparate, jih obnavljal, izboljševal z lastnimi izumi in jih podarjal v Slovenijo pa tudi v druge bolnišnice po Jugoslaviji. Po invalidski upokojitvi sta se z ženo Marjeto leta 1983 vrnila v Negovo, si ob jezeru zgradila hišo in med letoma 1985 in 1994 tam vodila gostilno.

Živel je skromno, bil je ljudski človek, zaradi česar je bil ob vstopu v slovensko politiko med občinstvom (zlasti kmeti in delavci) izredno priljubljen. Najraje so ga poslušali, ko je govoril o težavah »malih« ljudi, na predvolilne shode se je večkrat pripeljal v odprtem bugattiju, ki ga je izdelal sam, družbo pa mu je delala opica Ančka, ki mu je mnogokrat sedela na ramenih. Takrat je začel pisati knjige, več jih je izdal v samozaložbi. Leta 1990 je kandidiral za predsednika takratnega predsedstva Republike Slovenije in prejel 18,5 odstotka glasov; takrat je tudi postal znan po vsej državi. Več glasov sta prejela le Milan Kučan in Jože Pučnik. Ob 20. obletnici umora se je Krambergerja za STA spominjal Marko Demšar, njegov takratni protikandidat na volitvah. Njegova predvolilna srečanja je opisal kot prijateljska in sproščena, političnega programa sicer ni imel, se je znal pa na šaljiv, preprost in neposreden način približati ljudem.

Žreb za sedež v dvorani

Leta 1992 se je včlanil v Domovinsko narodno stranko in napovedal udeležbo na državnozborskih volitvah. A mu ni uspelo preživeti niti do začetka volilne kampanje. Tistega usodnega 7. junija je sredi vasi Jurovski Dol nagovarjal ljudi. V svojem zadnjem govoru je govoril, da ni važno, ali si rdeč ali bel, komunist ali pa hodiš v cerkev. »Skupaj moramo držati, ker bomo le tako zmagali. Vsi skupaj,« je ljudem položil na srce. Potem so njegov nastop prekinili streli. Zadet je bil v levo ramo. Ker je krogla prestrelila eno od glavnih žil, je umrl na poti v bolnišnico v Lenart. Na kraj je prišlo na desetine uniformiranih policistov z avtomatskim orožjem, postavili so tudi cestne zapore. Domnevnega strelca so našli ležati na tleh nove domače hiše, lovsko karabinsko puško Crvena zastava kalibra 8,57 z daljnogledom so našli nekaj metrov stran. Enainštiridesetletni domačin naj bi še isto noč priznal, da je streljal z okna hiše. Zakaj? Ker Krambergerja pač ni maral. Pristal je v priporu. Preiskovalci so v ležišču puške našli tulec, v cevi saje, na okenski polici pokrova za daljnogled. Forenziki so dokazali, da je Rotar imel na rokah sledi smodnika. Notranji minister Igor Bavčar, ki je prihitel na kraj, je le nekaj ur po streljanju javno razglasil, da ni šlo za politični uboj.

Konec avgusta istega leta se je na mariborskem sodišču začelo sojenje zaradi umora. Tožilec je bil Boris Marčič, Rotarja je zagovarjal Ivan Bukovnik. Zanimanje za proces je bilo veliko, dvorana je bila nabito polna. Kdo bo sedel na sedeže, ki jih niso zasedli sorodniki in novinarji, so kar žrebali. Rotar je tudi na sojenju dejanje priznal. Prič sicer ni bilo, po poročanju takratnih medijev pa tudi sodni izvedenci niso bili najbolj prepričljivi. Kljub priznanju je obramba že med petdnevnim sojenjem izražala dvom, da bi lahko Rotar, ki je imel v krvi 2,5 promila alkohola, z razdalje 63 metrov zadel tarčo (čeravno po navedbah sodne izvedenke taka alkoholiziranost na nekoga, ki je vajen piti, ne bi imela kaj veliko vpliva).

Proces je trajal pet dni, predsednik senata Zlatko Dežman je Rotarja obsodil na devet let zapora. »Imam mirno vest. Redki so primeri, ko ima sodnik na voljo toliko argumentov. To je bil eden najbolj jasnih in dokazljivih umorov.« Po pritožbi je višje sodišče kazen zvišalo na dvanajst let, odsedel jih je devet. Dejanje je v intervjuju, ki ga je dal iz zapora, kasneje zanikal. »Še danes ne vem, zakaj sem takrat priznal.« Leta 2001 se je vrnil v domači kraj. Umrl je januarja 2019. Da je bil prav on strelec in da je šlo za politični atentat, je prepričan Ivan Kramberger mlajši. Morilec ni nikoli stopil v stik z njim, nikoli se mu tudi ni opravičil, a mu je sin pokojnega politika na nek način odpustil. Rahel dvom sicer ostaja. »Če ni bil Peter Rotar, se sprašujem, kdo je bil in zakaj je to storil,« je ob 30. obletnici atentata na očeta dejal za Pop TV. Ob očetovi smrti je bil star šest let.

Beli bojevnik v črni obleki

Zakaj so mnogi še danes prepričani, da Rotar ni bil pravi (ali vsaj edini) strelec? Najprej zaradi tega, ker je bil zelo pijan, drugič zaradi razdalje, s katere bi v takem stanju težko streljal, tretjič zato, ker naj bi bila njegova puška še komaj delujoča, četrtič, ker niso nikoli našli krogle, ki ga je ubila, petič, ker naj bi bila policijska preiskava pomanjkljiva in površna (stol, na katerem so takoj po umoru odkrili jasno sled stopala, je na poti do policijske postaje izginil, prav tako neki kozarec), obramba je že med sojenjem s prstom kazala na drugega strelca iz sosednje hiše, tudi obtožnica naj bi bila spisana le na podlagi pričevanj …

Na številne od teh domnevnih pomanjkljivosti so opozorili v dokumentarnem filmu avtorja Igorja Prodnika Ivek, kdo te je ubil? s konca 90. let prejšnjega stoletja. Ob 30. obletnici atentata pa je Maja Weiss s soscenaristom Ivanom Krambergerjem mlajšim posnela še en dokumentarni film Beli bojevnik v črni obleki, v katerem se osredotoči na zgodbo sina o več desetletij trajajočem iskanju resnice o očetu. O Ivanu Krambergerju je bilo napisanih tudi več knjig, ob 30. obletnici Komu je bil napoti Ivan Kramberger avtorja Igorja Kršinarja.

»Politike v bistvu ni razumel, ni znal sprejemati kompromisov; ko je šlo za malega človeka, ni razumel, kako lahko nekdo eno misli in drugo dela,« je o očetu povedal Kramberger mlajši. Spomnil je, da je oče kot mirovnik v beli obleki stopil med tanke, preprečil večje žrtve ter pomagal prizadetim v vojni, tako kot številnim drugim. »Njegov umor je opomin in hkrati svarilo ter klic po strpnosti v slovenski družbi, v kateri je še danes preveč sovraštva med drugače mislečimi,« pa je ob premieri filma poudarila režiserka Maja Weiss.

Na spominsko obeležje ubitega Krambergerja je bilo treba dolgo čakati. Po skoraj 30 letih so ga postavili v Gornji Radgoni, ne pa v Jurovskem Dolu, kjer je bil ubit. Postavitvi tam je namreč nasprotoval prav njegov morilec. Že leta 2002 so spominsko znamenje postavili v Negovi, ustanovili pa so tudi Sklad Ivana Krambergerja.