Kronica in zvonček sta si sicer podobna, vendar si zlepa ne delita »iste postelje«. Kjer raste ena, ne uspeva druga; kjer raste druga, ne najdemo prve. Mest, kjer rasteta skupaj, je razmeroma malo. Preprosto povedano, lažje je s suhimi čevlji nabrati zvončke kot kronice. Seveda pa je najbolje, da tako ene kot druge pustimo in občudujemo v naravi ter se prepustimo njihovemu omamnemu vonju.
Dolge bele planjave teh prvih spomladanskih rožic smo tokrat občudovali v Hujski loki, naravnem predelu Arboretuma Volčji Potok, kjer se kronice vsako pomlad razcvetijo. Še pred tem pa nam je krajinska arhitektka Mateja Račevski ob panojih, ki so uvod v razstavo, predstavila nekatere njihove zanimivosti.
Kronice, z daljšim imenom pomladanski veliki zvončki, s svojimi cvetovi pobelijo kar pet hektarjev močvirnega gozda, bregove potokov in robove vlažnih travnikov. To je eden večjih predelov s kronicami v osrednji Sloveniji, zato jim med 22. februarjem in 31. marcem, ko najlepše in najbogatejše cvetijo, namenjajo posebno pozornost in vabijo obiskovalce, da si jih ogledajo ter o njih in njihovem življenjskem prostoru izvedo več.
Botanično ime za rod kronic je Leucojum. Sestavljeno je iz grških besed, ki pomenita bela vijolica, saj kronice zelo prijetno dišijo. A ne kar tako. V naravi dišijo za čmrlje in prve čebele. Žuželke so namreč po koncu zime zares lačne in hrane zanje takrat močno primanjkuje. Voh jih pripelje do kronic. V cvetu je medičine sicer samo za vzorec, toda tam je tudi mehko sočno tkivo – tega žuželke ogrizejo in ližejo hranljivi rastlinski sok, ki krvavi iz povzročenih ran. Žuželka se okrepča in med motoviljenjem po cvetu kronico opraši. Za kronico je to smiselna trgovina: pusti se pogristi, a zato obiskovalec poskrbi za oploditev njenih jajčnih celic. Razvoj semena se lahko začne! Kronica bo lahko posejana in razširjena.
Pozor, grenka in strupena
Če si prvi, te takoj opazijo. A ne opazijo te samo tisti, ki te občudujejo in oprašijo, opazijo te tudi tisti, ki ti strežejo po življenju. Če kronica ne želi končati v srninem želodcu, mora govoriti v jeziku, ki ga srna razume. Mora biti ostudnega okusa ali strupena. In takšna je tudi kronica. Njeni listi so grenkega okusa, a to za njihovo varnost ni dovolj. Vsebujejo rastlinske strupe alkaloide, ki so strupeni za živali in – pozor – tudi za človeka. Prvi je likorin, ki povzroča slabost, bruhanje in drisko, pri hudi zastrupitvi pa še krče, hromitev in zastoj krvotoka. Z njim se rastlinojedov varujejo denimo tudi narcise.
Drugi alkaloid je galantamin, ki je v rokah zdravnikov in farmacevtov postal zdravilo. Leta 1951 sta galantamin iz kavkaškega zvončka izolirala in opisala ruska znanstvenika. Sprva so zdravilno snov pridobivali iz rastlin, danes pa alkaloid sintetizirajo v farmacevtskih tovarnah svetovnih multinacionalk. Zanimivo je, da se zdravila iz njega uporabljajo za lajšanje alzheimerjeve bolezni.
Ljubijo močvirje
Življenjski prostor, v katerem rastejo kronice, je močvirnat, kar opazimo tudi sami, ko stopicamo po Hujski loki, kjer se izmenjujejo vlažni travniki in gozd na mokrih tleh ob Rudniškem potoku, ki se v tem delu arboretuma preimenuje v Hujski potok. Domačini mu pravijo preprosto Potok, narečno Pôtak. Vodotok je vodnat vse leto in niti ob suši ne presahne. Tam je kronic največ, ugotovimo, ko s pogledom ne moremo ujeti vseh teh rastlinic z belimi zvonastimi cvetovi, ki jih sicer najdemo po skoraj vsej Sloveniji, od nižine do višjih predelov.
Zakaj je v naravnem delu Arboretuma Volčji Potok toliko kronic in nič zvončkov, vprašamo Matejo Račevski. Odgovor je v tleh. Kronice ljubijo mokra in globoka tla ob potokih in povirjih, česar je v Arboretumu dovolj ob Rudniškem potoku. Tla na ravnici ob potoku so večji del leta namočena in po njih ni mogoče hoditi, ne da bi si zmočili čevljev. To je všeč kronicam in jelšam. Jelšev gozd je v obdobju rasti in cvetenja kronic še neolistan, zato imajo dovolj svetlobe za svoj razvoj. Ko jelše olistajo, kronice obtičijo v mraku, kar jih pa ne moti, ker tako ali tako končajo vegetacijo: listi porumenijo, se posušijo in do naslednje pomladi rastlina ždi v čebulici pod zemljo.
Drugi razlog za to, da je v Arboretumu toliko kronic, se spet skriva v tleh, in sicer še malo globlje, pod zemljo, ki se jo da izkopati z lopato. Gre za kamnine. Rudniški potok na svoji poti skozi Hujsko loko naleti na prag iz neprepustnega dolomita in zaradi tega pragu je ravnica plitvo pod površjem zalita z vodo. Geologija oblikuje tudi kemizem vode Rudniškega potoka. Ta se steka iz zaledja, kjer prevladujejo geološko stare, nekarbonatne kamnine, in iz valovitega sveta z debelimi plastmi zelo kisle ilovice. Voda zato prenaša malo apnenca – kjer je tudi v tleh malo apnenca, je kronicam še bolj všeč. Tudi zato jih imajo toliko.
Zavarovana rastlina
Na podlagi direktiv Evropske unije je bila v Sloveniji sprejeta uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah in kronica je uvrščena med zavarovane rastlinske vrste. Za kronice je uveljavljen poseben varstveni režim. Ne sme se jih izkopavati in odnašati iz narave, kar velja za njihove čebulice in plodove. Sme pa se nabrati šopek za osebno uporabo. Ta šopek je v uredbi opredeljen presenetljivo natančno: to je število rastlin, ki jih lahko oseba drži med palcem in kazalcem. Varovanje kronic in zvončkov zato ni čudaštvo, temveč ščitenje tudi naših divjih rastišč pred plenjenjem pohlepnih trgovcev z rastlinami. V mednarodno trgovino smejo samo čebulice, ki so bile dokazano vzgojene na poljih. V Arboretumu Volčji Potok sicer velja arboretski red, ki prepoveduje nabiranje vseh cvetlic, vključno s kronicami.
Spoštujte torej življenje in pustite kronice živeti. Pojdite na kolena in se z nosom približajte kronici na topel pomladni dan. Tako boste njen vonj neprimerno močneje doživeli, kot če cvet odtrgate, ga povohate in vržete čez ramo.
