Simulacija potopa, ki temelji na novih podatkih, kaže, da so verjetno že manjše poškodbe povzročile usoden vdor vode. »Titanik je zadnji očividec nesreče in še vedno ima zgodbe, ki jih mora povedati,« je dejal Parks Stephenson, strokovnjak za Titanik. S pomočjo visokoločljivega digitalnega posnetka, ustvarjenega z uporabo podvodnih robotov, so raziskovalci prvič dobili celosten pogled na razbitino, ki leži 3800 metrov pod morsko gladino v Atlantskem oceanu. Posnetek razkriva, kako se je ladja med potopom razklala na dvoje.
"Razbitina je izjemno velika, poleg tega pa se nahaja na območju popolne teme, zato so potapljaške odprave doslej lahko razkrile le delne poglede. Nova tehnologija pa omogoča prvi popolni vizualni prikaz celotne ladje," so povedali raziskovalci.
Na posnetku je razvidno, da sprednji del ladje leži pokončno na morskem dnu. Zadnji del pa je popolnoma uničen zaradi udarca ob morsko dno po razpadu ladje. "To je kot prizorišče zločina – treba je videti vse v kontekstu, kjer se je zgodilo. Celovit pogled na razbitino je ključen za razumevanje, kaj se je tam res zgodilo, je pojasnil Stephenson.
Ob preučevanju so se raziskovalci najbolj osredotočili na kurilnico, ki se nahaja prav na točki preloma ladje in je zato lepo vidna. Potniki so poročali, da so luči svetile vse do trenutka, ko je ladja izginila pod gladino, nove ugotovitve pa to potrjujejo. Na palubi so odkrili tudi ventil, ki je ostal odprt, kar po besedah strokovnjakov pomeni, da je para še vedno poganjala električni sistem. To je bilo mogoče zaradi posadke, ki je do zadnjega nalagala premog v peči in tako obdržala luči prižgane. Člani strojne posadke so sicer umrli, a s tem rešili številna življenja. "Svetloba jim je omogočila, da so lahko varneje spustili rešilne čolne. Obvladovali so kaos, kolikor dolgo je bilo mogoče," je prepričan Stephenson.
Razlog za potop majhne poškodbe
Nova simulacija pa ni le razkrila novih podrobnosti o dogajanju med potopom, temveč je ponudila dodatne vpoglede v to, kako se je ladja dejansko potopila. Z uporabo načrtov ladje, podatkov o hitrosti, smeri in položaju trka so raziskovalci razvili natančen strukturni model Titanika. "Uporabili smo napredne računske algoritme, simulacije in superračunalnike za rekonstrukcijo potopa," je pojasnil profesor Jeom-Kee Paik z Univerze v Londonu.
Simulacija je pokazala, da je ladja ledeno goro zadela le s stranskim delom in da je poškodba potekala v ozkem pasu vzdolž trupa. Pri tem je bilo poškodovanih šest vodotesnih prekatov. Poznavalci so prepričani, da se ladja ne bi potopila, če bi bili poškodovani le štirje prekati.
"Razlog, zakaj je Titanik potonil in ne ostal na vodi, so bile majhne luknje," je dejal Simon Benson z Univerze v Newcastlu. "Te luknje so bile majhne, a razporejene vzdolž velike dolžine trupa, zato je voda počasi, a vztrajno zalivala vse prekate, dokler jih ni preplavila in se ladja ni potopila." Na žalost so ti poškodovani deli zakopani pod usedlinami, zato jih sken ne pokaže. A človeška zgodba Titanika je še vedno jasno vidna – osebni predmeti potnikov ležijo raztreseni po morskem dnu.
Ta izjemna digitalna rekonstrukcija odpira nova vprašanja o tisti hladni noči leta 1912, v kateri je umrlo 1500 oseb. A kot pravi Parks Stephenson: "Titanik nam svoje zgodbe razkriva počasi. In vsakič pusti vtis, da si želimo izvedeti še več."
