Pred petnajstimi leti je Rusija gostila prvi vrh držav, katerih imena so skupaj sestavljala kratico BRIC – Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska. Tako so začeli simbolično oblikovati novo geopolitično protiutež Zahodu, ki je po koncu hladne vojne tako rekoč brez konkurence oblikoval in diktiral razvoj sveta. Nekateri so želeli imeti pri tem več svobode in močnejši glas. Nam se zdijo takšne težnje skorajda samoumevne, saj smo bili dolgo vpeti v neko drugo zgodbo, ki so jo imenovali gibanje neuvrščenih, ki pa so morali neizbežno zaradi geopolitičnih sprememb najti neko drugo formo. Brez zadržkov lahko rečemo, da so bili reinkarnirani v tej novi, BRIC-povezavi.
Veliko srečanje je bilo organizirano v Jekaterinburgu, kjer so leta 1918 obračunali s carjem Nikolajem II. in njegovo družino. Bržkone kraj ni bil izbran naključno. Ruski predsednik Vladimir Putin se je tako simbolično navezal na konec imperialne dobe, da bi odprl novo poglavje v zgodovini mednarodnih odnosov.
Za isto mizo
Vrh, ki je potekal 16. junija 2009, devet mesecev po globalni finančni krizi, sproženi s padcem banke Lehman Brothers, je prvič združil takratne voditelje Dmitrija Medvedjeva, brazilskega predsednika Lulo da Silvo, indijskega premierja Manmohana Singha in kitajskega predsednika Hu Jintaa. Cilj srečanja je bil jasen: oblikovanje alternativne gospodarske moči, pola, ki bi zmanjšal prevlado zahodnih držav, predvsem Združenih držav Amerike.
»Države v razvoju so bistveno prispevale k rešitvi svetovnega gospodarstva in s tem tudi k reševanju bogatih držav,« je na srečanju takrat izjavil Lula da Silva (ki je, mimogrede, zdaj znova predsednik Brazilije). »Zahodne države niso več edine, ki štejejo pri proizvodnji in potrošnji.« Njegov zunanji minister Celso Amorim je bil ostrejši: »Skupina G8 je mrtva, nima več nobenega pomena.«
Danes sicer lahko rečemo, da je G7 (Rusijo so medtem izključili) ostala, toda resnično daje vtis nekega kluba držav, v katerem se članice pogovarjajo same s seboj, medtem ko se preostali del sveta suče v drugo smer. Skoraj ne mine leto, ko se državam BRIC ne bi želela pridružiti še kakšna nova članica.
Neuravnotežena skupina
Kljub navidezni komplementarnosti gospodarstev članic – ruski energiji, kitajski proizvodnji, indijskim storitvam in brazilski kmetijski moči – je bila skupina že od začetka precej neuravnotežena. Kitajska je bila že takrat gospodarsko tako močna kot preostale članice skupaj, kar je sprožilo vprašanja o trajnosti takšnega sodelovanja. A države so doslej dobro krmarile.
Ena glavnih točk prvega vrha je bila denimo reforma svetovnega finančnega sistema. Rusija je predlagala celo uvedbo nove mednarodne valute, ki bi nadomestila ameriški dolar, vendar predlog ni dobil podpore Kitajske, največje imetnice ameriških državnih obveznic. Vrh se je zaključil s splošnimi priporočili o potrebi po reformi globalnih finančnih ustanov.
Kljub začetnim težavam in notranjim razhajanjem se je skupina ohranila in razširila: leta 2010 se ji je pridružila Južna Afrika, do lani pa še Iran, Združeni arabski emirati, Egipt in Etiopija. BRICS, kot je skupina znana danes, je postal pomemben igralec zlasti na področju energetike, saj med članicami šteje pet od desetih največjih proizvajalcev nafte.
Sicer je težko reči, da je blok res postal močna protiutež, vendar prizadevanja za razvoj v tej smeri ostajajo. Argumentirati je mogoče, da je zaradi vojne v Ukrajini Rusija deloma izgubila težo v tej skupini in da je glavno težišče ta trenutek na Indiji in seveda na Kitajski. Toda odnosi, kot kažejo izkušnje, med državami ostajajo stabilni.
Skupni cilj
V tej skupini držav je mogoče opaziti še en odmev neuvrščenih. Članice so med seboj precej raznolike, mnoge imajo še vedno nerešena medsebojna vprašanja. Indija in Kitajska, denimo, sta še vedno v sporu glede meje v Himalaji, Egipt in Etiopija se prepirata zaradi vode iz Nila. Razlike se kažejo tudi v pristopih do Zahoda. Medtem ko Rusija in Iran zagovarjata agresivno protizahodno politiko, Kitajska igra previdnejšo igro, Brazilija in Indija pa vztrajata pri bolj odprti in spravljivi drži.
Kljub vsem razlikam članice BRICS združuje skupen cilj: sprememba globalne gospodarske ureditve v prid državam globalnega juga. To se že kaže v praksi, saj države članice čedalje pogosteje trgujejo v lastnih valutah namesto v ameriškem dolarju.
A glavni izziv za Zahod ni samo ekonomski. Že ob začetku vojne v Ukrajini so poznavalci opozarjali, da zahodne države ne morejo računati na pomoč razočaranega juga, ki do razvitejših držav goji nemalo zamer. Poleg tega je prav v zadnjem času do izraza spet prišla že večkrat opažena dvoličnost, ki se je kazala v različnih merilih glede vojn v Ukrajini in Gazi. Pridige na račun človekovih pravic tako zvenijo še bolj votlo, kot so v preteklosti že tolikokrat. Kot opozarjajo nekateri strokovnjaki, se na Zahod vse pogosteje gleda kot na hipokritskega zagovornika človekovih pravic, kar nasprotniki izkoriščajo za krepitev lastne politične legitimnosti.
Premik v policentričnost
Zdi se, da se svet nezadržno premika v smer policentričnosti, kjer v mednarodni areni nastopa več centrov moči, pri čemer deluje skupina držav BRICS kot eden ključnih akterjev in alternativa tistemu, kar ponuja (in zahteva) Zahod.
Za zaključek: petnajst let po prvem vrhu BRICS se tako svet sooča z novo geopolitično realnostjo. Zahod se bo moral pri tem sprijazniti z izgubo absolutne moči in se naučiti delovati v svetu, kjer ima globalni jug vedno pomembnejšo vlogo.
