Pisateljica in pesnica Pavlina Pajk velja za prvo slovensko borko za enakopravnost žensk. Skupaj z Luizo Pesjak sta bili začetnici slovenskega ženskega romana in povesti. Pajkova je bila tudi prva slovenska pesnica, ki je izdala pesniško zbirko (Pesni Pavline Pajkove, 1878). Skozi romane, novele in pesmi je izpostavljala pravico žensk do ljubezni in svobodne poroke, kar se sicer ne sklada z radikalnimi feminističnimi stališči, a so bili njeni pogledi na vlogo ženske v družbi 19. stoletja zelo sodobni. Nenazadnje je zagovarjala pravico žensk do izobrazbe in dela.
Svoja stališča glede neenakopravnega položaja žensk je prvič izpostavila v članku Nekoliko besedic o ženskem vprašanju, ki je izšel leta 1884 v Kresu. Takrat je zapisala: »A utrditi blagostanje žen, hčerk, sester in žensk sploh bil bi po mojem mnenju najblažji in najlepši napredek, katerega bi mogel svet učakati. Zanemarjanje ženskega blagostanja se človeštvu samo maščuje.«
Prvi koraki v literarne svetove
Rodila se je na današnji dan leta 1854 v italijanski Pavii in do svojega šestnajstega leta ni govorila slovenskega jezika, dokler se ga ni naučila sama. Otroštvo so preživljali v Milanu in Trstu, družina je bila italijansko govoreča kljub slovenskim koreninam. Po zgodnji smrti staršev so se tri sestre preselile k stricu Matiji Doljaku v Solkan, brat Teodor Doljak pa je odšel na študij prava na Dunaj. Štiri leta je obiskovala internat pri uršulinkah v Gorici, nato se je vrnila k stricu, da gospodinji. Medtem se je vrnil brat in k svoji družini vzel vse tri sestre, tudi Pavlino. Brat je nasprotoval slovenstvu, so pa njeno slovensko narodno zavest prebudili zavedni intelektualci, ki so obiskovali njenega strica v Solkanu, zlasti dr. Karel Lavrič in Ernest Klavžar.
Lavrič jo je učil slovenščine in deklamacije, začela je recitirati v goriški in solkanski čitalnici, v slovstvo pa jo je uvedel Fran Levec, ki je leta 1873 v Soči objavil njeno lirično prozo Prva ljubezen (št. 25) in Žena v družini (št. 39). Pod Lavričevim vplivom pa se je navdušila za Prešernove in Stritarjeve pesmi, prebirala je italijanske, nemške in druge klasike. Posebej pri srci ji je bil Shakespeare.
Za to, da je lahko izdajala svoja besedila, sta bila zaslužna tudi njen bodoči mož, urednik časopisa Zora Janko Pajk in njen dopisni prijatelj Josip Cimperman. S Pajkom, ki je ovdovel, se je poročila leta 1876, imela je komaj 17 let. Po poroki sta se preselila v Maribor, kjer se ji s sorodniki Pajkove pokojne soproge ni najbolje izšlo, zabredla sta tudi v finančne težave, ki sta jih sčasoma sicer uredila, a sta vseeno za dvajset let odpotovala v tujino in živela v Gradcu, Brnu in na Dunaju.
Svoje mladostno čustvovanje, izkušnjo sirote, prve ljubezni in poznejše zakonske sreče je zlila v pesmi v časopisu Zora med letoma 1874 in 1878 in jih potem zbrane izdala leta 1878 v Mariboru. Pesem Občutki na novega leta dan (1876) denimo kaže strasten ženski temperament, kjer pesnica najde življenjski pomen v vzkliku: »Ljubimo - mislimo - delajmo!« Njene pesmi so bile v literarnih krogih različno sprejete, nedvomno pa je bil pohvaljen cikel Materni glasovi (I—VIII), ko je pesnila le še v Kresu (1881) in v KMD (1884). Vse te pesmi je vnovič natisnila v Zbranih spisih I (Celje, 1893). Svoj prvi lirični roman Odlomki iz ženskega dnevnika je izdala leta 1876. Skupaj je napisala šest romanov, osem novel in osem povesti.
Ženske v naslovnih vlogah
Najraje je imela junakinje ter njihov boj za srečo in poštenje. Bile so plemenite po duši, vztrajne in pogumne, pripadnice meščanskemu stanu, ki se zapletejo v ljubezenski trikotnik z dobro preskrbljenim moškim. Na koncu jim ta moški pripade, s tem pa tudi višji družbeni stan. Romaneskne zgodbe se odvijajo v podeželskih graščinah v kakšnem zdraviliškem kraju ali v meščanski hiši, lahko pa tudi kje na vasi. Polno je spletk, ki pa jih junakinje obvladujejo s svojo moralno držo.
Pajkovi so očitali, da posnema nemško pisateljico Eugenie Marlitt, ki je od konca osemdesetih let 19. stoletja veljala za avtorico »manjvredne« književnosti. Če sklepamo po Stritarjevem kratkem zapisu, »če vas imenujejo slovensko Marlitt, ni se Vam treba sramovati tega priimka«, se tega tudi ni sramovala. Bolj odkrito je simpatizirala s francosko pisateljico George Sand, ki ji je napisala celo nekrolog – prvi nekrolog v slovenskem jeziku.
Spori z naturalisti
Ko je še živela v tujini, je svoje članke za objavo pošiljala številnim časopisom. Pisala je za celovški časopis Kres, Slovenske večernice in Koledar Mohorjeve družbe, Dom in svet, Matico slovensko in po koncu Levčevega uredništva celo za osrednji literarni časopis, liberalni Ljubljanski zvon. Vendar moškim kolegom ni bilo preveč pogodu, da so se njena dela objavljala v tako uglednem mediju. Menili so, da »žensko pisanje« ne sodi tja.
Ko sta v Ljubljanskem zvonu leta 1896 vzporedno v nadaljevanjih izhajala dva romana, njen roman Dušne borbe in naturalistični V krvi Frana Govekarja, ji je Govekar v kratki oceni sesul povest Planinska idila. Konflikt Pajkove z naturalisti je vrh doživel ob izidu njenega romana Slučaji usode v goriški Salonski knjižnici leta 1897, potem ko ji ga Matica slovenska ni hotela natisniti. Mlada generacija kritikov je bila neprizanesljiva. Le Anton Slodnjak je v Zgodovini slovenskega slovstva (1963) priznal, da si je edina od naših literatov tedaj upala prikazovati srednjeevropsko plemiško-buržoazno družbo.
A bila je odločna, vztrajna in revolucionarna, s pomočjo svojih zvez se nikoli ni pustila povsem odriniti, zaradi česar so se je kar nekoliko bali. Nenazadnje se je z njeno pisateljsko kondicijo v 19. stoletju lahko kosalo le malo moških. Predvsem pa so jo veliko brali, sploh ženske bralke. Nekoč jo je javno omenila tudi Zofka Kveder. Dejala je, da je začela pisateljevati prav po tem, ko je prebrala enega od romanov Pavline Pajk.
