V našem prostoru me fenomen sodobne narodnozabavne glasbe nemalo fascinira. Predvsem kapaciteta perverzij, ki so jo sposobni stlačiti vanjo v imenu različne delovne mehanizacije, namakanju krompirčkov v omako in vseobsežnim navdušenjem nad špricanjem in brizganjem. Nekaj opravičujoče in zdravorazumske logike se v tem sicer lahko najde, glasba je vendarle organizem, ki nastaja in se odziva na specifične kontekste družbene klime in nazaj odseva taisto družbo, v kateri se razvija, njene prevladujoče vrednote in strukture. Seksualna represija je zagotovo ena od še vedno precej trdno stoječih tradicionalnih slovenskih vrednot, zato ne čudi, da kar polovica Slovencev (raziskava iz leta 2021 kaže, da 48% prebivalcev Slovenije posluša narodnozabavno glasbo**) svojo psihično napetost kanalizira skozi sprostitvene učinke glasbe, ki jim daje dovoljenje izraziti tisto, kar v vsakdanjem življenju morda ni dovoljeno. Ali pa dovoljuje vsaj fantazirati, če že ne realizirati.
Že mnogo let nazaj sem zaradi razglabljanj s puncami razvila teorijo “Povej mi, kaj poslušaš, in povem ti, kakšen si v postelji”. Znanstveni resnici bližje bi bilo morda reči, da gre zgolj za predsodek, a ker je v procesu zbiranja podatkov tekom let sodelovalo kar lepo število ljudi, naj ostane pri teoriji. Predpostavka je preprosta. Moški, ki radi poslušajo glasbo, ki vsebuje več kot dva ponavljajoča ritma, so boljši ljubimci. Še več, moški, ki imajo izrazito izražen občutek za kompleksnejši ritem, melodijo in tudi druge elemente glasbe, znajo ta občutek izjemno dobro prenesti tudi med rjuhe. Iz zbranih podatkov, na moje ne ravno veliko presenečenje, v najvišji vrh posegajo bobnarji. Glasbeniki sicer v primerjavi z neglasbeniki, ki imajo radi glasbo, sicer ne dosegajo statistično pomembnejših rezultatov. Zanimivo je, da občutek za ritem ni nujno povezan z občutkom za ples. Moški, ki imajo radi kompleksno glasbo in glasbo tudi razumejo, nimajo pa recimo dobrega občutka za ples, zato ne izkazujejo prav nikakršnega primanjkljaja v posteljnih veščinah.
Seveda gre pri tej teoriji za čisto špekulacijo na podlagi zabavnih ugibanj in primerjanj, s katerimi si dajemo duška s prijateljicami. Zelo zanimivo bi bilo imeti podatke tudi za našo, žensko populacijo. Rezultati bi bili brez dvoma intrigantni. Zagotovo pa drži, da je glasbeni okus pogosto povezan z našimi osebnostnimi lastnostmi, s klenostjo in rahločutnostjo našega karakterja, kar pa posredno vpliva tudi na način, kako kdo pristopa k odnosom, čustvom in intimnosti. Na primer, ljubitelji metala ali rocka so pogosto opisani kot strastni, uporniški in čustveno intenzivni, kar lahko potrdimo – vsaj z v zvezi z našo teorijo. Podatkov, kako k intimnosti pristopajo ljubitelji narodnozabavne glasbe, (žal) nimamo. Glede na vsebino tekstov pa interpretacija uporabne vrednosti rogljička z dvema orehoma ne zahteva veliko domišljije.
Če je torej polovica Slovencev nezadovoljna s svojim spolnim življenjem, se lahko hudomušno vprašamo: le katera polovica?
V novem letu pa želim veliko dobre glasbe!
*s kot seks, o katerem vsi pojejo, nihče pa si ne upa reči seksu seks.
**Zanimivo branje: Peter Stanković, Robert Bobnič: Občinstva sodobne slovenske narodnozabavne glasbe v kulturološki perspektivi
