Kralj Matjaž izpod Pece in njegova zvesta Alenčica, Zevs in lepi mladenič Ganimed, ljubimec Jupiter, boginja zmage Nike, Dioniz, prevzetni Aktajon, pa prelestna Afrodita ter ljubezenski trikotnik Mislinjske doline … Devet muzejev je združilo moči pri skupni razstavi Dediščina in moč mitov, ki potuje po Sloveniji. Vsak je po lastni presoji izbral predmet ali stvaritev iz svojega muzeja oziroma okolja ter predstavil mitološko zgodbo, ki jo predmet pripoveduje.
Afrodita – le kdo lahko ukroti žensko
Iz Mestnega muzeja Krško prihaja kip boginje Afrodite oziroma Venere, ki nas nagovarja s svojo goloto. Povsod, kjer razstava gostuje, bronasta lepotica v skoraj naravni velikosti, delo kiparja Vladimirja Štovička, prva pritegne poglede obiskovalcev. »Afrodita predstavlja žensko moč, ki je ravno v njenih ženskih atributih, zato nastopa gola in se ne zakriva. Boginja ljubezni iz tega črpa svojo moč, je neukrotljiva, le kdo lahko ukroti žensko!« poudarja Maša Saccara. Afroditina rimska različica Venera je že nekoliko bolj zadržana, nekoliko zakrita, bolj v skladu z rimsko omiko ter jo bolj povezujejo z materinstvom in družino.
Nike ali Viktorija, da je le zmaga!
Pomorski muzej Sergeja Mašere iz Pirana nastopa z mitom grške boginje zmage Nike oziroma rimske Viktorije. Le kdo še ni slišal zanju? Nike je bila v grški mitologiji hči diva Palanta in nimfe Stiks. V zahvalo za pomoč pri spopadanju z giganti je Zevs Nike povabil na Olimp, kjer spremlja boginjo modrosti Ateno. Nike je tako kot Viktorija glasnica vojaških in športnih zmag. Upodobljena je na številnih kovancih, gemah, spomenikih in drugih umetniških delih.
O tem mitu nam na razstavi pripoveduje za ped visok votivni kipec Viktorije iz 1. ali 2. stoletja, ki so ga odkrili v Simonovem zalivu. Dopolnjuje pa kovanec z Viktorijo na premcu ladje iz 4. stoletja, ki ga je muzeju po naključni najdbi podaril dijak piranske gimnazije. V večini primerov sta grška Nike in rimska Viktorija predstavljeni s krili, ki simbolizirajo hitrost in zmago, z lovorovim vencem ali palmovim listom. Spomnimo, med najslavnejšimi antičnimi kipi na svetu je zagotovo Samotraška Nike, ki jo hranijo v pariškem muzeju Louvre. No, danes Nike številni poznajo predvsem po imenu blagovne znamke športnih copat, ki ga je navdihnila. »Tudi na to želi spomniti naša razstava – kako miti zavestno in podzavestno vplivajo na sodoben čas in človeka. Želeli smo preseči samo arheološki pogled,« dodaja Snježana Karinja iz piranskega muzeja.
Aktajona so raztrgali lastni psi
Pokrajinski muzej Koper predstavlja skrivnostno najdbo, na katero so leta 1972 naleteli v bližini ene od koprskih palač in jo predali muzeju. »Najprej ni bilo jasno niti, ali je bil predmet najden v antičnih ali v poznejših plasteh. Zanesljivo je le, da prikazuje grškega princa Aktajona, strastnega lovca iz Teb v Grčiji, verjetno je bil kipec okras na rimskem popotnem vozu,« oriše arheolog Andrej Preložnik z Inštituta za arheologijo in dediščino Univerze na Primorskem.
Aktajon se je strašno zameril boginji Artemidi in kaznovala ga je s kruto usodo – spremenila ga je v jelena in tako so ga raztrgali njegovi lastni psi, ki niso prepoznali svojega gospodarja. Ohranile so se različne razlage o Aktajonovem prekršku: po eni se je hvalil, da je boljši lovec od Artemide, po najbolj uveljavljeni pa jo je presenetil, medtem ko se je kopala. Prevzetnost smrtnika je razsrdila boginjo in zapečatila njegovo usodo. Lovec se je spremenil v plen. Lokalni mit se je razširil po vsej Grčiji in širše, prevzeli so ga tudi Rimljani in ohranil se je do danes. Postal je priljubljena tema in vir navdiha, Aktajona upodabljajo na templjih, drugih javnih stavbah, nagrobnih spomenikih in v zasebnih hišah, na nakitu in uporabnih predmetih.
Moč in zvestoba – kralj Matjaž in Alenčica
Razstava ne pozabi niti na domačo dediščino. Mit o kralju Matjažu, ki spi pod goro Peco in se bo prebudil, ko se mu bo brada sedemkrat ovila okrog kamnite mize, ponuja simboliko o smrti, ponovnem rojstvu in pričakovanju odrešenja. V Koroškem pokrajinskem muzeju so spomnili, da je motiv spečega vladarja v globoki jami povezan s starogrškim Orfejem ali Dionizom, ki odide na oni svet reševat nekoga od svojih bližnjih. Povezujejo ga tudi s keltskim mitom o Kronosu, ki spi v globoki jami, in z najslavnejšim grškim junakom Heraklejem. Z Matjaževo Alenčico je povezan mit o zvesti ženi Alkesti, ki je umrla namesto svojega moža, kralja. Mit o zvesti ženi Alkesti in pripovedko o kralju Matjažu, simbolu moči, povezujeta zvestoba in ljubezen kot neminljivi vrednoti skupnosti.
Tradicionalni junak, nacionalni in socialni simbol osvobajanja, se je danes spremenil v blagovno znamko. Lik kralja Matjaža na številnih tablah proti Mežiški dolini opozarja, da vstopate v njegovo deželo. Vsako leto se ga spomnijo z gradnjo snežnih gradov, pri kateri ustvarjalci dajo prosto pot domišljiji. »Tudi zadnje poplave leta 2023 so obudile željo, da se prebudi v gori Peci že stoletja speči kralj Matjaž,« so mit aktualizirali v Koroškem pokrajinskem muzeju.
Ljubezenski trikotnik v mistični Mislinjski dolini
S Koroško je povezan tudi ljubezenski trikotnik. Gre za svete točke v Mislinjski dolini, ki so se v pokrajini ohranile vse od naselitve Slovanov, izbrali so jih v skladu s tridelno predstavo o bogovih. Marsikdo še vedno verjame v obstoj svetih točk v pokrajini, ki naj bi imele posebne vibracije, in jih doživlja kot kraj posebne energije.
Arheološke in etnološke informacije se povezujejo in prepletajo s slovanskim mitološkim izročilom. Arheološko potrjeni sta dve delno raziskani zgodnjesrednjeveški najdišči, Puščava nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu (8. in 9. stoletje) in cerkev sv. Jurija na Legnu (9. in 10. stoletje).
»Gre za posebne kote v povezavi s solsticijem in enakonočjem, umeščene v prostor. Tri vrhove, ki jih na podlagi arheoloških izkopavanj lahko povežemo z antičnimi miti ter poznejšimi slovanskimi bogovi in božanstvi, ki jih nekoliko manj poznamo,« poudarjajo v Koroškem pokrajinskem muzeju. Najvišjo točko v mitični pokrajini Mislinjske doline zavzema vrhovni bog Perun, ki je v slovanski mitologiji simbol moči in groma, medtem ko njegov nasprotnik, bog podzemlja Veles, ki predstavlja kačo ali zmaja, zavzema nekoliko nižjo točko. Tretjo, tudi nižjo točko, povezujemo z ženskim božanstvom, s Perunovo ženo Mokoš, ki je simbol plodnosti in smrti, vendar tudi življenja. Sveta mesta, povezana s Perunom, Velesom (Jurijem) in Mokoš (Maro), sestavljajo obredni trikotnik v pokrajini.
Zevs in Ganimed: pripoved o ljubezni, prevladi ali zlorabi?
Iz Zgornje Pohance v bližini Brežic izvira rimskodobni nagrobnik iz konca 1. ali začetka 2. stoletja. Razstava se posveča predvsem zatrepu nagrobnika, na katerem se je ohranil relief sedečega dečka, ki ponuja čašo velikemu orlu. V upodobitvi prepoznamo mit o trojanskem kraljeviču Ganimedu. Obdarjen je bil z nezemeljsko lepoto in vanj se je zaljubil sam Zevs. Spremenil se je v orla, dečka ugrabil in odnesel na Olimp. Tam je Ganimed postal nesmrten in stregel bogovom kot točaj, kakor so v stari Grčiji mladeniči stregli vino odraslim moškim.
To je osnovna zgodba, ki pa ima številne pomenske različice. Petelinček ponazarja ljubezensko darilo. Tu se začne problematični del mita in naši družbi popolnoma tuj. Vendar nas mit spodbuja k razmišljanju o tem, kako so se skozi zgodovino spreminjali družbeni pogledi, pravijo v Posavskem muzeju Brežice. »Intimna zveza med odraslim moškim in odraščajočim mladeničem je bila v antični Grčiji priznana družbena institucija, ki so jo imenovali pederastija. Danes se izraz uporablja na splošno za homoseksualno zvezo. Ganimed je vse do danes postal prispodoba za homoseksualno ljubezen. Številni umetniki so uporabljali ta mit, da so izrazili svoja čustva do svojih istospolnih partnerjev ali prijateljev,« dodaja Jana Puhar iz brežiškega muzeja.
Nezvesta Zevs in Jupiter
Pokrajinski muzej Celje predstavlja Jupitra ljubimca. Nezvestobo v partnerskem odnosu ljudje danes skoraj v vseh delih sveta obsojajo, ponekod celo fizično kaznujejo. V antiki pa ni bila tabujska tema oziroma je bila v določenih krogih celo sprejemljiva, kar se je pokazalo tudi v mitologiji. Obe vrhovni božanstvi, tako grški Zevs kot rimski Jupiter, sta se zapletali v številne ljubezenske afere z boginjami in smrtnicami.
Jupiter in Zevs spreminjata svojo nrav, da dosežeta svoj cilj. Zevs, denimo, je v podobi bika ugrabil lepo Evropo, se z njo naselil na novo celino in zaplodil nove rodove, današnjo Evropo. »Po drugi strani lahko v tem vidimo legalizacijo posilstva,« pripominja Maša Saccara. Za upodobitev tega mita celjski muzej prispeva relief iz 2. stoletja, ki ponazarja ugrabitev Evrope in ga je mogoče videti na čelni stranici pepelnice Enijeve grobnice v Šempetru v Savinjski dolini.
Razstava potuje po državi. V Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož, Mestnem muzeju v Celju in Pokrajinskem muzeju v Kopru so jo že videli, trenutno je v Pomorskem muzeju v Piranu, nato bo potovala v Gorenjski muzej Kranj, pa naprej v Krško, Brežice, Tolmin … Ves čas pa je tudi v obliki spletne razstave.
