Popoln kontrapunkt temu podivjanemu predprazničnemu času, prepredenemu s stresom, nakičenostjo, divjanjem po šoping centrih in tekmovanjem, kdo bo več svoje sreče pokazal drugim. Zdi se, kot da so vrednote, ki naj bi jih ta čas simboliziral, postale zgolj še obvezna dekoracija, ki jo obesimo na božično drevo.

Iz radia je razmislek prerezal komad, ki me je v spominu zapeljal v decembrski čas nekega drugega, že minulega leta. Takrat sem po dolgem času spet doživela, kako je občutiti tisto drugo silo narave, ki svojo surovo moč združi v fuziji kemije in energije dveh teles. (Pre)redko se v življenju zgodi preplet dveh, ki drug drugega lahko zapeljeta v tuzemeljsko neopisljive razsežnostih občutenj, ki si jih v nobeni drugi obliki intimnih odnosov ne moremo dati. Ko odložimo vso nakičenost in narejenost, ki si jo nadevamo v imenu sprejetosti, intimne in družbene, ko samo smo, se zgodijo ekstatične stvari. Ko drevo slečemo do golega, pač lahko šele zakurimo ogenj. Narava nas je obdarila z izjemno zmožnostjo povezovanja, mi pa smo najbolj primarno obliko že skoraj izrinili iz našega človeškega repertoarja.

V preteklosti je bil zimski čas, še posebej okrog solsticija, čas introspekcije. V tem času se je za ljudi odprl prostor za raziskovanje in razumevanje čustev, za počitek, čas zdravljenja starih ran ter postavljanja novih ciljev. Osnovnih temeljev torej, ki nam omogočajo, da skozi spoznavanje sebe sploh lahko vzpostavimo iskrene odnose in se povežemo z bližnjimi in skupnostjo. Naši predniki so v tem času praznovali tudi vitalnost, plodnost in povezanost z življenjskimi cikli. Spolnost je imela pomembno simbolno vlogo, saj je predstavljala ne samo telesno povezanost, temveč tudi prenos življenjske energije in ustvarjanje novega življenja.

Danes je ta prvinska povezanost izginila. Brezbrižno jo je povozil moderni december, osredotočen na čisti materializem, zunanji blišč in perfekcijo, ki buta v nas iz ekranov družbenih omrežjih, ki še zdaleč ne odražajo notranjih človeških potreb po povezanosti in intimi. Starodavna ljudstva so intimnost razumela kot nekaj, kar je neločljivo povezano z naravnimi cikli in s skupnostjo. Sodobni svet je to povezanost razdrobil in subtilno premaknil v sfero individualizma, prikritosti in tabujev. Kaj šele da bi jo praznoval!

Morda pa je čas, da oživimo praznike, kot so bile rimske saturnalije? Pet dni rajanja, sproščene morale, veseljačenja, družbenih preobratov in zamenjanih vlog. Spolna svoboda in sproščenost sta bili takrat del prazničnega duha, saj sta ga začinili z občutkom kaotične radosti. Jaz bi ju pravzaprav predpisala kar na recept! Boljšega zdravila zoper decembrski stres, kot je seks brez moralnih omejitev, namreč ni.

Pa srečno skozi praznično norijo!