Slovenski pesnik, prevajalec in pravnik Jovan Vesel s pesniškim psevdonimom Koseski (1798–1884), ki je umrl natanko na ta dan v Trstu, je veljal ali še velja za nekakšen antipod Francetu Prešernu. Oba sta svoje pesmi objavljala v Bleiweisovih Novicah in bila tako deležna neposredne primerjave ljubiteljev pesništva na eni strani in literarnih kritikov na drugi: prvi so Koseskega občudovali in ob njegovih narodnobuditeljskih spevih celo točili solze, drugi so na piedestal povzdigovali Prešerna. Da je bil Koseski popularen, govori tudi četica posnemovalcev, ki jih je imel med pesniki, med katerimi je bil nenazadnje sam Prešeren – Koseski je napisal prvi slovenski sonet, to pesniško obliko pa je potem Prešeren izpilil do popolnosti. Je bil pa jezik Koseskega malce okoren, medtem ko je Prešeren kajpada pisal v takrat umetelni slovenščini.
Literarne sodbe o pesmih in nenazadnje tudi prevodih Koseskega so mu z leti postajale vedno manj naklonjene. Morda ocena literarnega zgodovinarja Ivana Grafenauerja, ki jo je zapisal v Kratki zgodovina slovenskega slovstva (1917), še najbolj nazorno oriše odnos do Koseskega v času njegovega življenja: »Sodobnike je opajala mogočna ritmika njegovih verzov, posebno njegovih zvenečih heksametrov (...), in odkritosrčen, zdrav patos narodnega ponosa. Danes so nam njegove pesmi skoro od kraja neužitne; moti nas njegova gostobesednost, kopičenje istovrstnih izrazov, zlasti pa nezadostno znanje slovenščine, ki ga vodi v slovnične napake.«
Prvi slovenski sonet
Koseski se je rodil na domačiji Bokšetovih, v čvrsti in bogati kmečki družini, v Spodnjih Kosezah, še natančneje v zaselku Gorenje nad cesto Lukovica–Moravče v občini Lukovica. Po rodnem kraju, kjer je preživljal mladost, si je pozneje nadel tudi pesniško ime. Od svojih gorenjskih rojakov se je navzel krepke, odločne govorice, z zanimanjem je opazoval lokalne šege in navade, prebiral je ljudske in ljubke lirične pesmi ter skozi njih razvil domovinsko ljubezen, temeljni kamen njegove poznejše poezije, ki jo literarni zgodovinarji opazujejo skozi tri obdobja.
Prvo obdobje se je začelo v gimnazijskih letih. Najprej je obiskoval mestno ljudsko šolo v Ljubljani, nato pet let celjsko gimnazijo, kjer se je v povsem nemškem okolju prvič srečal s poezijo pesnika Friedricha Schillerja, ki ga je navdihovala še mnogo pozneje. Od domačih avtorjev mu je bilo najbližje stihovanje Valentina Vodnika, spoštoval je tudi Prešerna. Leta 1818 je končal študij filozofije na ljubljanskem liceju.
Svoje prve pesmi, takrat še v nemščini, je pri 19 letih objavil v tedenski prilogi dnevnika Laibacher Zeitung, najpomembnejša pa je bila izdaja prvega soneta v slovenskem jeziku leta 1817 v isti reviji. Slovenski naslov Potažva (Tolažba) mu je svetoval Valentin Vodnik, sonet pa so hkrati objavili tudi v nemščini, v kateri je nosil naslov Der Trost. Ljubitelju literature Matiji Čopu je bil zelo všeč. K pisanju ga je še posebej spodbujal Janez Bleiweis, takratni urednik Kmetijskih in rokodelskih novic, s katerim sta si dopisovala tudi o slovenskem jeziku in slovnici.
Glavni pesnik Bleiweisovih Novic
Pesnikovanje je nato za nekaj časa opustil, kar nekaj let je dvomil o svojih pesniških sposobnostih. Podal se je na Dunaj na študij prava, ki ga je potem zaključil v Gradcu leta 1823. Postal je državni uslužbenec; delal je v Ljubljani, Trstu, Tolminu, Gorici, zadnja leta pa kot finančni svetnik ponovno v Trstu. Tam se je poročil s hčerko bogatega veletrgovca, imela sta dva sina in pet hčera. Hči Julija se je poročila s koroškim Slovencem Pavlom Kugejem, ki je svoj priimek potujčil v Kugy. Njun sin je bil znameniti gornik Julius Kugy, oče alpinizma v Julijskih Alpah.
Koseski se je po več kot 20 letih na pesniški oder zmagoslavno vrnil leta 1843, ko so začele izhajati Bleiweisove Novice. V slavnostni prilogi 4. septembra 1844 je izšla njegova pesnitev Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Obsega 40 kitic, razvrščenih v tri sklope, vsak sklop pa pesnik sklene z verzom: »Hrast se omaje in hrib / zvestoba Slovencu ne gane.« Koseski je tako postal glavni pesnik Novic. Med bolj popularne sodita pesem Bravcam Novic h koncu leta 1845 v spomin, kjer beremo: »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos. / Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti,« in hvalnica Kdo je mar? (1846), kjer poveličuje kmeta, ki ga imenuje slovenski oratar.
Usihanje pesniške moči
Drugo, najbolj uspešno ustvarjalno obdobje Koseskega se je zaključilo z letom 1852, ko je zaradi bolezni moral odložiti pero. Ko si je telesno za silo opomogel, je spet začel rimati, a njegova pesniška moč je usihala. Javno so ga kritizirali nekateri mladi vzpenjajoči se pesniki, med njimi sta bila najglasnejša Fran Levstik in Josip Stritar, ki je denimo v novi izdaji njegovih Poezij leta 1866 razglasil Prešerna za največjega slovenskega pesnika, medtem ko Koseskega niti omenil ni.
Leta 1869 so ga imenovali za častnega člana Slovenske matice, ki ji je takrat predsedoval njegov veliki častilec Bleiweis. Prav po njegovi zaslugi je potem izšla zbirka del Koseskega z naslovom Razne dela pesniške in igrokazne, ki jo danes skrbno hranijo v domžalski knjižnici. Vsebuje njegove izvirne pesmi in tudi nekatere prevedene, na koncu sta priloženi še dve dramski deli. Leta 1898, ob stoletnici rojstva Koseskega, so na njegovo rojstno hišo v Spodnjih Kosezah vzidali spominsko ploščo. Moravški rojak, fotograf Davorin Rovšek, je ob tisti priložnosti izdal razglednico Koseskemu v spomin.
