Nekoč, tudi pred 30 leti, so bile gostilne bolj polne. V Savinjski dolini, v Šempetru pri Štormanu, recimo, ob vikendih mize niste mogli dobiti, če niste veliko prej rezervirali. Gostilna Štorman je veljala za domačo gostilno, čeprav so znali skuhati ali speči tudi kaj zelo eksotičnega, tudi kak zrezek z ananasom. Ko se je stari Zvone Štorman začel širiti in je svoje gostilne odpiral po vsej Savinjski dolini, so se zanj začeli zanimati tudi naši novinarji in nastal je članek v rubriki Znanec iz sosednje ulice, ki jo je takrat že 33 let pripravljal urednik in novinar Miran Sattler.

Naš reporter je bil nad Štormanom očitno navdušen. Fascinirala ga je nepopisna gneča v gostilni, fasciniralo ga je Štormanovo odpiranje novih gostiln in hotelov, morda je bil navdušen tudi nad dejstvom, da je zvezdnik članka Zvone Štorman vsak dan spal zgolj štiri ure. Morda ga je prepričalo, da je bilo na celjski gostinski šoli v tistem času na šolanju kar 40 njegovih natakarjev, ki naj bi se v naslednjih letih zaposlili v Štormanovih obratih.

Sattler je 12. marca 1995 zapisal, da Štorman zaposluje 70 ljudi in da ima veliko centralno gostilno v Šempetru vsak dan odprto od sedmih do pol enih zjutraj. Povedal je, da bi tistemu, ki ima zaprto ob nedeljah, gostilno zaprl za vedno. No, morda takrat ni kazalo, da se bo deloholični gostinec tako klavrno poslovil, a kakih 20 let kasneje, v letih 2014, 2015 in 2016, se je komaj rešil zapora, večino svojih lokalov pa je moral prodati.

Kje se je zataknilo? Zakaj ni več plačeval dolgov in delavcev? Po eni strani so ga odnesle velike naložbe v nove in nove projekte, po drugi strani pa je postala bolj moderna hrana iz lokalov s hitro prehrano, kjer so zadnja leta podobne gneče kot nekoč pri Štormanu.