Amazonski deževni gozd je poln skrivnosti narave; ena najbolj zanimivih je prav gotovo najmanjša opica na svetu – pritlikava oziroma pigmejska marmozetka, ki je pravi čudež. Zaradi oblike glave in puhavosti jo imenujejo tudi »leoncillo«, mali levček. Je resnično drobno bitje.
Njihova življenjska doba (v ujetništvu) je nekako do 16 let. Običajno zrastejo nekje do 12 centimetrov, lahko so velike komaj za človeški prst ali dva, dolžina repa pa je do 21 centimetrov. Tehtajo komaj 150 gramov. To so opice, ki imajo najraje lepljivo smolo iz lubja dreves, zato jo uvrščajo med gumojede živali.
Različni klici
V reviji Smithsonian so se nedavno pogovarjali s Stello de la Torre, ekvadorsko ekologinjo, ki je svoje življenje posvetila proučevanju teh očarljivih bitij. Dobro prepoznava že vse njihove različne klice – od opozorilnih žvižgov, podobnih zvokom kobilic, do močnejših klicev na daljavo. »To so izjemno komunikativne živali,« je med drugim povedala.
Živijo v skupinah, kjer starši in sorojenci sodelujejo pri vzgoji mladičev. Vsaka skupina ima tudi svoj družinski jezik – značilne žvižge, s katerimi se sporazumevajo (podobno kot človeški dialekti). Komunicirajo nenehno, celo mladički čebljajo kot človeški dojenčki, da bi pritegnili pozornost in se naučili pravega govora skupine, h kateri pripadajo.
Najdemo jih na točno določenih območjih ob rečnih gozdovih, imenovanih tudi »galerijski gozdovi«, ki jih voda sezonsko poplavlja in prinaša hranilne usedline. Toda težava je v tem, ker takšne obale privlačijo tudi ljudi, ki tam gradijo hiše z vrtovi. Zaradi urbanizacije, kmetijstva in naftne industrije se habitat marmozetk vse bolj krči.
Dolg spanec
V zadnjem desetletju so opazili precejšen upad števila skupin. Leta 2012 je ob reki Tiputini, v Nacionalnem parku Yasuní, živelo sedem skupin – desetletje pozneje je ostala samo še ena. Leta 2017 so tri skupine, ki so jih proučevali, skrivnostno izginile čez noč. Raziskovalni podatki o teh opicah so redki, njihovo število pa je neznano. Nekateri se zato bojijo, da jim grozi izumrtje.
Zanimivo je, da nadvse rade spijo dlje, še posebej, če dežuje. Še ena zanimivost je, da svoje drobne zobke uporabljajo za luknjanje drevesnega lubja, iz katerega nato s svojimi jezički srkajo hrano. Niso zadovoljne z vsakim drevesom, pač pa se iste skupine vračajo k svojim »izbrancem«. Zakaj? Tega (še) ne vemo.
