Velika neogotska cerkev sv. Martina, ki se vzpenja sredi Šmartnega pri Litiji, je ena izmed osrednjih krajevnih točk. Opečnato svetišče, ki so ga zgradili med letoma 1899 in 1901, stoji na mestu stare župnijske cerkve, pred njo pa je na isti lokaciji stala še starejša cerkev.
Neogotski sakralni objekt so zgradili, ker je bil predhodni za potrebe tedanje župnije premajhen. Zadostni finančni viri, velikost župnije in želja domačinov ter lokalne cerkvene oblasti, da v Šmartnem postavi viden sakralni spomenik, pa so bile okoliščine, ki so pripeljale do nastanka te velike cerkvene arhitekture, ki je presegla lokalne okvire. Kot pripoveduje domačin, vodnik in direktor Javnega zavoda Bogenšperk Peter Avbelj, je bila ključen vir financiranja gradnje zapuščina šmarskega dekana Josipa Burgerja iz sredine 19. stoletja. Iz njegove zapuščine je prišla dobra polovica denarja, ostalo so prispevali domači in okoliški premožni prebivalci ter verniki. Med donatorji je bila pomembna rodbina Windischgrätz, ki je imela grad Bogenšperk in dvorec Slatna. Pri čemer, kot še pravi Avbelj, ne gre zanemariti prispevka domačinov v obliki dela in materialov. V cerkev je namreč vzidanih 1.050.000 kosov opeke, ki so jih izdelali iz domače gline na obrobju Cerkovnika, kjer je nekoč stala opekarna z veliko pečjo. Poleg tega so okoliški kmetje prispevali les za konstrukcijo v notranjosti, veliko je bilo vloženega tudi brezplačnega dela domačinov.
Ko Avbelj pripoveduje o gradnji cerkve na prelomu stoletij, še izpostavi, da prvotna lokacija neogotskega svetišča ni bila načrtovana na sedanjem mestu: »Cerkev bi morala stati na bolj impozantni lokaciji – na hribu nad Šmartnim, vendar, kot pravi legenda, ki pa je dokaj resnična, so njeno postavitev na trgu dosegli lokalni gostilničarji. Ti so nekdaj dobro živeli na račun nedeljnikov, torej obiskovalcev nedeljskih maš, ki so prihajali tudi peš iz različno oddaljenih krajev in je bil za marsikaterega to celodnevni dogodek. Ker so se gostilničarji zbali, da bi cerkev na hribu prekinila izletniške poti, ki so vodile mimo gostiln, so z denarnimi prispevki dosegli, da so podrli staro cerkev in na njenem mestu postavili novo in veliko večjo, že tretjo cerkev na tej lokaciji.«
V ozadju nastanka svetišča je zanimiva tudi zgodba o ponovni uporabi materiala, ki prav tako spremlja gradnjo cerkve sv. Martina. Po besedah vodnika so namreč kamnite bloke, ki so vanjo vključeni, pripeljali z železniškega mostu na progi med Litijo in Kresnico. Kamniti most je namreč tedanja uprava železnice nadomestila z železno konstrukcijo, že uporabljen material pa je v Šmartnem dobil novo, drugačno funkcijo.
Celostna umetnina historičnega značaja
Šmarska cerkev, ki so jo zgradili v pičlih dveh letih in leta 1901 tudi posvetili, nato pa jo v notranjosti z opremo in tudi poslikavami še nadgrajevali vse do prve svetovne vojne, je nastala po načrtih Adolfa Wagnerja. Graški arhitekt je šmarsko cerkev zasnoval v času, ko je bil ljubljanski mestni inženir, in kot pripoveduje sogovornik, je arhitektova cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani v bistvu pomanjšana različica dolenjske cerkve. Pri čemer so dimenzije šmarske cerkve, predvsem višina, impresivne. Svetišče je dolgo 46 metrov in visoko več kot 16 metrov, medtem ko zvonika merita kar 60 metrov. Njegov najstarejši del so nagrobni spomeniki krajevnim veljakom iz 16. stoletja, ki jih najdemo v krstni kapeli v pritličju južnega zvonika.
Stavba s tlorisom v obliki latinskega križa in monumentalnim dvostolpnim pročeljem ter prepoznavno notranjščino velja za tako imenovano celostno umetnino historičnega značaja. Posebnost njene gradnje je v tem, da je bila zaradi dovolj denarja v celoti zgrajena tako, kot je bilo načrtovano. »Ne pri načrtih ne pri izbiri kakovostnih materialov ni bilo nobene redukcije,« pojasni sogovornik. Ob čemer še izpostavi, da se v sakralni notranji opremi prepletajo številna mojstrska znanja: znanje ljubljanskega kamnoseškega mojstra Feliksa Tomana, tesarja Josipa Izgorška, šmarskega ključavničarja Antona Verbajsa in steklarskega mojstra Avgusta Angola. Slike na obeh stranskih oltarjih so delo dunajskega umetnika Kastnerja, notranje poslikave nad oltarjem in glavnim vhodom ter prizore križevega pota pa je ustvaril Anton Jebačin iz Ljubljane. Kot še pravi vodnik po cerkvi, je njena notranja lesena oprema s kakovostjo izdelave tako navdušila Jožeta Plečnika, ki je med obema vojnama v šmarske kraje rad zahajal na dnevne izlete, da je mojstra Izgorška vključil v izdelavo notranje opreme za Narodno in univerzitetno knjižnico. Cerkev sv. Martina v Šmartnem pri Litiji ima danes status kulturnega spomenika lokalnega pomena.
