Na današnji dan leta 1943 se je švicarski kemik Albert Hofmann (1906–2008) s kolesom peljal proti domu – zaradi vojne je bila vožnja z avtomobilom prepovedana –, ko je nenadoma začela učinkovati halucinogena snov dietilamid lizergične kisline (LSD). S to je nekoliko prej nehote prišel v stik v laboratoriju pri podjetju Sandoz AG v Baslu (današnji Novartis), v katerem je bil doktor medicinske kemije zaposlen v okviru programa za razvoj metod za sintezo spojin, ki jih najdemo v zdravilnih rastlinah.
V spomin na to prvo kolesarsko psihedelično potovanje se vsako leto zaznamuje kolesarski dan. Trenutek je bil dejansko zgodovinski: Rdeča armada je vkorakala v Stalingrad, v ZDA so začeli bogatiti plutonij za atomsko bombo, skozi Basel pa je, kot rečeno, Hofmann odkolesaril na prvo potovanje z LSD v zgodovini.
Kalejdoskopska igra barv
Uvod v potovanje se je pravzaprav zgodil že tri dni prej, ko je Hofmann iskal stimulans za krvni obtok, pri tem pa je snov LSD nekako zašla v njegovo telo, predvideva se, da skozi kožo. Naenkrat je začutil »izjemen nemir, skupaj z rahlo vrtoglavico«, zato je prekinil delo in odšel domov. Pozneje je svojim nadrejenim poročal: »Doma sem se ulegel in potonil v čudovito omamo, za katero je bila značilna izjemno razburkana domišljija. V sanjskem stanju, z zaprtimi očmi – dnevna svetloba se mi je zdela neprijetno bleščeča – sem zaznaval neprekinjeni tok fantastičnih slik, izjemnih oblik z intenzivno, kalejdoskopsko igro barv. Po približno dveh urah je to stanje izzvenelo.«
Hofmannova zastrupitev je bila uganka za kemike v podjetju Sandoz AG. Nobena do takrat znana snov namreč ni povzročila tako izjemnih učinkov v tako majhnih količinah. Zato je tri dni pozneje Hofmann znova vzel LSD, tokrat nadzorovano, pri čemer je uporabil odmerek 250 mikrogramov, za kar je verjel, da je majhen. Toda količina je bila v resnici zelo velika ter je povzročila »omotičnost, občutek tesnobe, izkrivljanje vida, simptome paralize, željo po smehu«, kot je pozneje navedel v laboratorijskem dnevniku. Prekinil je poskus in zapisal le: »Domov s kolesom.«
Raziskave psihedeličnih snovi
Hofmann je LSD prvič sintetiziral že leta 1938 z izolacijo spojin, najdenih v rožičku (Claviceps purpurea), glivi, ki prizadene rž. A so nato laboratorijske raziskave za pet let odložili. V podjetju Sandoz AG se je Arthur Stoll že od leta 1920 ukvarjal z rožičkom – glivo, znano kot strup in zdravilna snov, ki prizadene predvsem semenske glavice rži. Iz rožička je pridobil ergotamin, podjetje ga je začelo gojiti v velikem obsegu, v Emmentalu in drugod pa so kmetje in delavci cepili svoje pridelke rži z glivo. Toda ali je imel rožiček tudi druge zdravilne lastnosti? To je Hofmann nameraval odkriti, preden je naletel na psihedelični učinek LSD.
Iz ene od ključnih snovi v LSD, alkaloidov ergot, je pozneje izoliral tudi metergin, zdravilo za zdravljenje poporodne krvavitve. V večini poznejših raziskav pa se je osredotočil na psihotropne lastnosti različnih rastlin in gliv. Leta 1958 je sintetiziral psilocibin in psilocin, halucinogeni spojini v gobi Psilocybe mexicana, leta 1960 je odkril spojino, podobno LSD, Rivea corymbosa, leta 1962 pa je odpotoval v Mehiko, da bi raziskal rastlino Salvia divinorum, čeprav na koncu ni mogel razbrati njenih aktivno halucinogenih snovi.
Med bivanjem v Mehiki, kamor je potoval z ženo, mu je uspelo prepričati curandero, šamanko, da je vodila obred, pri katerem so uporabili spojine, ki jih je izoliral iz gob Psilocybe, ki so avtohtono rasle na tamkajšnjem območju. Gre za rastline, ki jih poznamo tudi pod izrazom »nore gobice«. Farmakološko so ga zanimale tudi druge rastline, med njimi pejotl, iz katerega pridobivajo meskalin.
LSD »ušel« iz laboratorija
Od leta 1950 je LSD, tako kot množica novih zdravil, vzbujal upanje, da bi lahko kemikalije uporabili za uravnavanje psihe. Podjetje Sandoz je pod blagovno znamko Delysid celo samo delilo LSD raziskovalcem in psihiatrom za uporabo v terapiji. S snovjo sta prišla v stik tudi psiholog in nekdanji harvardski profesor psihologije Timothy Leary ter romanopisec Ken Kesey. Za njiju LSD ni bil le zdravilo, temveč rešitelj, sredstvo za »razširjanje zavesti«. Privrženci so poudarjali pozitivne učinke droge in spodbujali k njeni uporabi. Občinstvo so našli tudi v nastajajočem hipijevskem gibanju.
Vse skupaj ni šlo mimo varnostne službe Cia, ki je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja v okviru projekta MK-ULTRA začela skrivne preizkuse s psihedeliki, predvsem LSD. Želeli so razviti tehnike za nadzor misli, zasliševanje, pranje možganov, celo možnost »sprožanja atentatov«. Izvajali so poskuse na ljudeh brez njihovega vedenja, vključno z vojaki, zaporniki in celo civilisti. Neetični eksperimenti so pustili psihološke travme, zmedenost, halucinacije. LSD je imel nenavadno in večplastno vlogo tudi med vietnamsko vojno.
Veliko mladih Američanov, vključno z vojaki, je uporabljalo LSD kot rešitev za pobeg pred nasiljem vojne in represivno družbo. Ko je okrog leta 1960 LSD »ušel« iz laboratorijev, je postal osrednji del protikulturnega gibanja. Preveval jih je občutek »vse je eno« in »ni smisla v ubijanju«. Razvila se je prava acid subkultura, ki so jo poimenovali psihedelija. Z njo se je označevalo ljudi, ki so pogosto uživali psihedelične droge, pa tudi slog psihedelične umetnosti (popačene in nadrealistične vizualne podobe) in psihedelične glasbe (popačen zvok električne kitare, indijski sitar, zvočni učinki), ki je skušala poustvariti izkušnjo spremenjene zavesti. Med njimi so bili Yayoi Kusama, Allen Ginsberg, Jefferson Airplane, Walter Vogt, Serge Stauffer, Pink Floyd, The Beatles, Jimi Hendrix, Doors, Brainticket …
»Moj problematični otrok«
Konec šestdesetih so LSD prepovedali, prijela se ga je stigma, izginil je v ilegalo, vse do preloma tisočletja, ko so se raziskave psihedelikov (psilocibin, DMT, MDMA, ketamin, ajavaska) za zdravljenje depresije, alkoholizma in drugih psihičnih težav znova razcvetele. Hofmann je vse življenje verjel, da ima LSD duhovni in terapevtski potencial. Človeku naj bi pomagal začutiti povezanost z naravo, vesoljem, drugimi bitji, omogočal naj bi izkušnjo transcendence ega, pomagal ljudem izkusiti globoko čudenje, spoštovanje in ponižnost pred skrivnostjo obstoja.
Leta 1979 je Albert Hofmann v knjigi LSD: Moj problematični otrok razmišljal o svojem odkritju, znanstvenih implikacijah in zlorabah. Bil je žalosten, da je snov postala orodje za zabavo in upor, namesto za duhovno poglabljanje. Med drugim je izjavil: »LSD je zdravilo, ki lahko postane strup – kot nož, ki lahko reže kruh ali ubije.« Čeprav ga je sam jemal vse življenje, v zelo natančno odmerjeni količini, ni bil zasvojen s to niti s kakšno drugo snovjo. Do LSD je imel zelo previden in spoštljiv odnos. Doživel je častitljivi 102 leti.
