Tistega dne pa sem pogledala med svoje noge. Razgled na to zanimivo krajino se mi je zdel izjemno fascinanten. Ni mi treba omeniti, da sem med noge nato pogledala večkrat, ker sem ugotovila, da so dotiki tam spodaj nadvse prijetni. Vse tja do prvega orgazma, ki je prišel kot posledica raziskovanja in sem se ga strašansko ustrašila. A občutek je bil nekaj tako novega in neznansko prijetnega, da sem nadaljevala raziskovanje. Vseskozi pa me je zasledoval občutek, da počnem nekaj na skrivaj in da to ni prav. In zelo me je bilo strah, da bi me pri tem kdo zasačil. Ko razmišljam za nazaj, ne vem, od kod sta sram in strah vzniknila, v družini te teme niso bile tabu, nihče mi nikdar ni žugal z gorečo palico, da se mi bodo posušili prsti ali da bom oslepela, če se bom, bog ne daj, dotaknila svojega mednožja. Res pa je, da mi nihče ni povedal, da imam med nogami ščegetavček in česa vsega je zmožen.

Le kako naj bi mi tudi? Prej smo zgradili kompleksna vesoljska plovila in odšli na Luno kot poznali anatomijo klitorisa. Ta nesrečnež je preveč spominjal na penis in je zato dolgo veljal za patologijo v ženskem razvoju. Leta 1604 je sicer možakar po razkošnem imenu Hieronymus Fabricius ab Aquapendente vedel več o anatomiji klitorisa kot večina njegovih kolegov in jo tudi dokaj natančno izrisal, četudi mu ni pripisoval kakšne pomembnejše vloge. V naslednjih stoletjih so se s klitorisom, jasno, ukvarjali in ga raziskovali moški. Raziskave ženskega reproduktivnega sistema so bile osredotočene na eno in edino pomembno funkcijo – razmnoževanje. Klitoris, ki ni imel očitne reproduktivne funkcije, je bil zato pogosto izključen iz razprav ali omenjen kot »nepomemben«.

Šele v 90. letih prejšnjega stoletja je Helen O'Connell, avstralska urologinja, opravila pionirsko delo na področju raziskovanja klitorisa in izvedla prve natančne anatomske raziskave. Njeno delo je razkrilo, da je klitoris mnogo kompleksnejši, kot so prej mislili, saj vsebuje tudi obsežno notranjo strukturo tkiva. Vse od objave študije se je tudi aktivno zavzemala za vključitev teh ugotovitev v medicinske učbenike in širšo zdravstveno izobrazbo. Kajti leta 1948 se je zgodilo nekaj bizarnega. Klitoris je izginil. Dobesedno izpuhtel je iz učbenikov. In se še do dandanes ni povsem vrnil v vsej svoji veličini.

Če se me ne bi držala igriva otroška radovednost, tako še danes ne bi vedela, da je ta čudovita stvaritev narave organ, ki je velik kar deset centimetrov in je kot vrh ledene gore, ki ga le delček kuka iznad gladine. Da ima dvakrat več živčnih končičev kot penis in da je tu zgolj in samo zato, da mi odpira vrata v kraljestvo nepopisnega užitka.

Z eksplozivnim navdušenjem sem o anatomiji klitorisa in novih znanstvenih raziskavah v zvezi z doživljanjem orgazma pripovedovala prijateljici na kavi. Pa tudi o tem, kako neverjetno se mi zdi, da se ženske tako slabo poznamo. Da recimo ne vemo niti, kaj je razlika med vulvo in vagino. Naslednji dan me pokliče in pove, da je to temo odprla v službi. Da res nimamo pojma. Neka sodelavka ni vedela, da sta sečnica in vagina dve različni odprtini. Druga je rekla, da ne ve, ali je sploh že kdaj doživela orgazem. Tretjo je zanimalo, kje najde klitoris.

Včasih me spopade, da bi zakupila oglasni prostor na televiziji v času največje gledanosti in predvajala slide show »Mala šola anatomije za veliko užitka«.

Stoletja je bil ta mali čudodelni hribček naših teles obsojen na ignoranco, ženske, ki so znale uživati, pa so bile preganjane. Bilo bi nemalo tragično, če bi na koncu ostal neodkrit v naših lastnih življenjih.