Marija Antoaneta je bila na ta dan leta 1793, stara komaj 38 let, obglavljena v Parizu. Na vrhuncu francoske revolucije so jo obtožili veleizdaje in jo usmrtili z giljotino. »Oprostite, gospod, tega nisem storila namenoma,« naj bi bile njene zadnje besede tistega usodnega dne ob giljotini na trgu Place de la Concorde, potem ko se je spotaknila ob rabljev čevelj.
Rodila se je 2. novembra 1755 na Dunaju Francu I. Štefanu Lotarinškemu in Mariji Tereziji kot njuna zadnja hčerka. Ob rojstvu je dobila naziv avstrijska nadvojvodinja. Komaj štirinajst let je štela, ko jo je mati že pripravljala na vlogo soproge francoskemu prestolonasledniku Ludviku Avgustu, pred poroko pa so s francoskega dvora poslali posebnega odposlanca Mathieu-Jacquesa de Vermonda, da bi jo priučil dvornih navad in jo seznanil z obveznostmi bodoče kraljice.
Rosno mlada v zakon
Poroka je bila politično dogovorjena že nekaj let prej, povezala bi burbonsko in habsburško dinastijo ter vzpostavila zavezništvo med Francijo in Avstrijo, kar se je tudi zgodilo. Ko je vstopila v francosko kraljevo družino, ji ni bilo prav lahko. Bila je žrtev različnih spletk, poleg tega soprog dolgo ni hotel govoriti z njo. Po značaju je bil samotar, pred mlado ženo se je celo skrival. Raje se je zatekal v naravo in med živali. Ker je bilo treba opraviti kraljeve dolžnosti, kamor je sodilo tudi nadaljevanje rodbine, naj bi Marijin brat Jožef mladega Ludvika podučil, kako je sploh treba izpeljati spolni akt. Da so bile lekcije učinkovite, se je potrdilo decembra 1778, ko se jima je rodila prva hči Marija Terezija Karolina Francoska.
Ampak že pred nosečnostjo se je Mariji Antoaneti očitalo, da prijateljuje s številnimi moškimi, eden teh je bil Axel von Fersen, švedski maršal in diplomat. Da je bil dejansko njen ljubimec, so francoski raziskovalci potrdili leta 2016, ko so se celostno lotili raziskav njenih pisem. Pred prvo nosečnostjo se je zgodil še en pomemben dogodek: pomagala je bratu Jožefu, ki je želel zasesti bavarski prestol, in svojega moža prosila, da podpre Avstrijo. Podpisano premirje je ohladilo razgreto ozračje, avstrijsko ozemlje se je povečalo za območje z več kot sto tisoč prebivalci, njeni nasprotniki pa so jo začeli obtoževati, da ima raje rojstno deželo kot pa Francijo.
Kraljica Francije in Navare
Marija Antoaneta je bila inteligentna in si je znala sčasoma izboriti svoj položaj na versajskem dvoru, kot tudi zunaj njega. Kraljica Francije in Navare je postala 10. maja 1774, zakonski par so kronali takoj po smrti kralja Ludvika XV. Le dva tedna pozneje je soprog svoji ženi podaril Petit Trianon, manjši dvorec na ozemlju Versaillesa, ki ga je njegov oče zgradil za svojo ljubico markizo Pompadour. Dovolil ji je, da ga prenovi po lastnem okusu, in pravijo, da ga je okrasila z zlatom in diamanti.
Diamanti so bili udeleženi tudi v eni največjih afer, povezanih z Marijo Antoaneto. Pariški draguljarji so namreč več let zbirali diamante za ogrlico, ki so jo želeli prodati markizi Barry, vplivni ljubici Ludvika XV. Ko pa je kralj leta 1774 umrl, so draguljarji ogrlico hoteli prodati novi kraljici Mariji Antoaneti, da bi pridobili njeno naklonjenost. Dvakrat jo je zavrnila, a je bila prek spletk obtožena več milijonov evrov današnjega denarja vredne goljufije pri mešetarjenju z diamanti. Sodišče jo je oprostilo, afera pa je vseeno dokončno uničila njen ugled v očeh Francozov.
Kot pravijo, naj bi živela za zabave, izjemno razkošno, z izbiro oblek je narekovala celo dvorno modo 18. stoletja. Da je bila zelo zapravljiva, pa se ne strinjajo vsi zgodovinarji. Pravijo, da je bila to le propaganda revolucionarjev tistega časa. Del propagande naj bi bil tudi njen legendarni citat: »Če nimajo kruha, naj pač jedo potico.« Vsekakor je bila svobodomiselna in za tiste čase zelo emancipirana.
Intrige in politična mešetarjenja
Njen soprog je postajal čedalje bolj depresiven in se je večkrat zatekel k njej po politične nasvete. Pomembno vlogo je denimo odigrala pri pomoči v ameriški osamosvojitveni vojni (1775–1783), pa tudi pri ohranjanju miru v monarhični Franciji. Pravzaprav je dobro igrala vlogo kraljice. A ljudje so jo obdolžili, da zapravlja denar na igrah na srečo, medtem ko se država sooča s hudo finančno krizo. Dobila je celo vzdevek »markiza Deficit«. Državo so sicer izčrpale številne drage vojne, pa seveda tudi kraljeva družina z visokimi izdatki in nepripravljenost večine članov privilegirane aristokracije in duhovščine, da bi pomagali kriti stroške vlade iz lastnih žepov. V zraku je bila revolucija, s tem pa tudi začetek konca monarhije.
Marija Antoaneta je nasprotovala ljudskim zahtevam po reformah, naj ne popusti, je prepričevala tudi soproga. Dosegla je zamenjavo finančnih ministrov in se obdala s plačanimi švicarskimi četami pod poveljstvom, Pierra Victorja, barona Besenvalskega. Ob tej novici so Pariz začeli oblegati nemiri, ki so dosegli vrhunec z napadom na Bastiljo 14. julija. S tem pa se je začela tudi francoska revolucija.
Ko se je 18. aprila 1791 kraljeva družina pripravljala na odhod v Saint-Cloud k velikonočni maši, jim je pot zaprla velika množica, pospremljena z narodno gardo. Niso jim več dovolili, da zapustijo Pariz, vsi poskusi bega so bili obsojeni na neuspeh. 10. avgusta 1792 je v palačo Tuileries, kjer je bila zaprta kraljeva družina, vdrla drhal in zmasakrirala švicarske gardiste, družino pa so prestavili v še bolj varovan cerkveni stolp sredi pariške četrti Marais. Pozneje so jih odpeljali pred pariško komuno in obsodili na zapor ali smrt. 21. septembra 1792 je bil uradno razglašen padec monarhije, istega dne so kralja usmrtili. Mariji Antoaneti je 14. oktobra 1793 po hitrem postopku sodilo revolucionarno sodišče in jo ravno tako obsodilo na smrt.
