Aleksander Karađorđević je bil mlajši sin kralja Petra I. Karađorđevića in črnogorske kneginje Zorke. Srbski prestolonaslednik je postal leta 1909, ko je zaradi prepira in divjega fizičnega obračuna s slugo, ki je zatem umrl, od nasledstva odstopil njegov starejši brat Đorđe. Leta 1918 je državo začel voditi kot regent, tri leta kasneje je postal jugoslovanski kralj. Istega leta je preživel prvi poskus atentata. Bomba, ki jo je na njegovo kočijo z zidarskega odra vrgel atentator, je ob stiku z žicami telefonske napeljave spremenila smer. Hrvaški ustaši so atentat nanj načrtovali že leta 1933, 9. oktobra leto kasneje pa ga je z njihovo pomočjo v Marseillu uspešno izvedel bolgarski nacionalist Vlado Černozemski. Po navedbah zgodovinarjev sta bili vanj vpleteni tudi fašistična Italija in Madžarska, nekateri pa so prepričani, da tudi nacistična Nemčija. Gre za prvi atentat, posnet s filmsko kamero. Kraljev obisk v Franciji je namreč spremljalo več snemalcev različnih hiš.
»Živel kralj!«
Kralj Aleksander je sprejel povabilo Francije na državniški obisk, na katerem naj bi državi utrdili odnose. Tako je 9. oktobra 1934 malo pred četrto uro popoldne na rušilcu Dubrovnik jugoslovanske kraljeve mornarice priplul v pristanišče v Marseillu. Tam sta ga pričakala francoski zunanji minister Louis Barthou in general Joseph Georges. Kaj veliko načrtov za tisto popoldne ni imel. V Marseillu naj bi le položil venec na spomenik francoskim vojakom, ki so se skupaj s srbskimi bojevali na solunski fronti, po popoldanskem čaju pa je načrtoval potovanje v Pariz, kjer naj bi se srečal s predsednikom Albertom Lebrunom. A do tega ni prišlo. Čeprav naj bi vedel, da je grožnja atentata velika, je kralj Aleksander zavrnil tako zaščitni jopič kot spremembo načrtovane poti obiska. Po vplutju v pristanišče je z nekaj spremstva sedel v avto in krenili so na vožnjo po mestu. Njegov obisk je spremljala množica Francozov, častna povorka je vzbudila ogromno zanimanja med domačini.
Osemnajst policistov v slavnostnih uniformah je z iztegnjenimi sabljami jezdilo pred avtom, v katerem so se peljali kralj Aleksander, francoski zunanji minister in general Georges. Ravno zaradi konjenikov se je povorka premikala počasi. »Vive le roi! Živel kralj!« je množica navdušeno vzklikala. Tudi moški, ki se mu je uspelo izviti iz nje in s strani s šopkom rož planiti proti avtomobilu. Bil je bolgarski nacionalist Vlado Černozemski (s pravim imenom Veličko Dimitrov Kerin), ki se je v tistem znebil rož, še enkrat kralju zakričal v pozdrav, nato pa začel nenadzorovano streljati.
Ustreljen in pretepen do smrti
Nastal je kaos. Jules Piole, polkovnik francoske vojske, ki mu je bil najbliže, ga je jahajoč na konju s sabljo prevrnil na tla. A Vlado se ni dal. Predan svoji nalogi je tudi še s tal streljal okoli sebe. Nastala je dodatna panika, avtu z ranjenimi se je zato komaj uspelo prebiti do najbližje policijske postaje, kjer so trojici nudili prvo pomoč. A je bilo za dva prepozno. Kralj Aleksander je že med streljanjem nepremičen obležal na zadnjih sedežih avta, nekaj minut po peti uri popoldne je umrl. Poškodbe so bile usodne tudi za ministra Barthouja, ki je izkrvavel. Kasneje se je izkazalo, da ga ni ustrelil atentator, temveč zablodela krogla enega od policistov. Veliko več sreče je imel general Georges, ki je bil sicer ustreljen v prsni koš, trebuh in nadlaket, a je napad preživel. Mrtvi sta bili tudi dve ženski iz občinstva, ki ju je med divjim streljanjem Černozemskega zadelo več nabojev. Truplo kralja Aleksandra so naslednji dan z isto ladjo, na kateri je prispel v Francijo, poslali v Split. Pogreba se je udeležilo več kot pol milijona ljudi, po njegovi smrti je prestol prevzel kraljev najstarejši sin, enajstletni Peter II. Deloval je s pomočjo regentskega sveta pod vodstvom bratranca princa Pavla, ki je upravljal državne zadeve.
V atentatu je bil ranjen tudi atentator Vlado Černozemski, na katerega so takoj planili policisti pa tudi številni civilisti. Bil je večkrat ustreljen, ljudje pa so ga še pretepli. Najverjetneje kar do smrti. Odvedli so ga v pridržanje, kjer je nekaj ur kasneje umrl. Spregovoril ni niti besede. Pri njem so našli češkoslovaški potni list na ime Petar Keleman, pištoli, bombi, kompas in 1700 frankov. Ker nihče ni vedel, kdo je, so ga pokopali v neoznačenem grobu. Tako vsaj poročajo eni viri. Drugi pa, da je imel na desni roki tetovirano mrtvaško glavo in dve prekrižani kosti, nad katerimi je v cirilici pisalo ВМРО (VMRO), kar je kratica za makedonsko nacionalistično organizacijo. V njej so si prizadevali za neodvisnost Makedonije in morebitno kasnejšo priključitev Bolgariji. Kasneje se je izkazalo, da je atentat izvedel po naročilu Anteja Pavelića, vodje hrvaških ustašev, ki je bil takrat v izgnanstvu v Italiji, kjer mu je zaščito nudil fašistični voditelj Benito Mussolini. Černozemskega so posmrtno razglasili za najnevarnejšega terorista v Evropi, v Bolgariji pa še danes več ulic nosi njegovo ime.
Kam je izginilo bogastvo?
Leta vladavine kralja Aleksandra so bila burna, vladala je politična nestabilnost, vse volitve so bile izredne, saj zaradi političnih bojev in šibkih vlad nobena sestava narodne skupščine ni dokončala mandata. Kralj si je prizadeval združiti raznolike narode pod centralizirano vlado. Za vrhunec krize velja junij 1928, ko je črnogorski poslanec Puniša Račić v skupščini streljal in ubil hrvaške poslance Stjepana Radića, Pavleta Radića in Đura Basaričeka. (Mesec dni zatem je mandat za sestavo vlade dobil Anton Korošec, prvi in edini nesrbski predsednik vlade, ki je vladal pet mesecev.) Del hrvaške politike je v odziv na to ustanovil nacionalistično gibanje ustašev, ki so se za pomoč obrnili na Italijo in Madžarsko, takrat glavni sovražnici Jugoslavije, stike pa so navezali tudi z makedonskimi nacionalisti VMRO. Šestega januarja 1929 je kralj Aleksander razveljavil vidovdansko ustavo in razpustil skupščino. Mandatar je odgovarjal neposredno njemu. S kraljevo diktaturo se je država znašla pred razpadom. Prepovedal je stranke, kar je dalo le še dodaten zagon ustašem. Mednacionalne in medverske napetosti je poskušal umiriti s prepovedjo takih organizacij in z združitvijo države, a je z vseh strani naletela na upor. Prvi atentat so ustaši načrtovali že leta 1933 v Zagrebu, a ga je preprečila obveščevalna služba. Drugi je uspel. Čeprav so na sojenju soudeleženih v atentatu dokazali povezavo med morilcem Černozemskim (VMRO) in ustaši, Mussolini Pavelića ni izročil.
Še danes pa ostaja skrivnost, kam je izginilo bogastvo kralja Aleksandra, ki je imel v lasti dvorce, graščine, ogromno denarja, zlata, dragih kamnov, umetnin, vrednostnih papirjev. Po štiriletnem zapuščinskem postopku (oporoke namreč ni bilo) so ga del podedovali žena in trije sinovi, a naj bi ga bilo mnogo mnogo več. Po eni od teorij je bogastvo, ki si ga je nagrabil v času vladavine, tudi v strahu pred državnimi udari skrbno skril na več skrivnih lokacij, sledi pa so se po atentatu izgubile. Iskalo ga je več lovcev na zaklade, a so vsi po vrsti ostali praznih rok. Ob 50-letnici njegove smrti so z zunanjega ministrstva takratne SFRJ nagovorili švicarsko vlado in se pozanimali o morebitnih tajnih računih kralja na kateri od njihovih bank. Govorilo se je namreč, da je bogastvo v enem od sefov. Niso ga našli.
