Na valovitem pobočju Ljubije, ki se dviguje nad Mozirjem in od koder se širi pogled vse do Spodnje Savinjske doline ter njenih robov, stoji več kot 250 let stara kmetija Mazejevih. Tu je še vse do 80. let prejšnjega stoletja rasel hmelj in Mazejevi so bili njegovi največji pridelovalci tod okoli. Toda prišle so spremembe, zelene storžke je najprej zamenjala predvsem živinoreja, nato pa se je Jernej Mazej pred 12 leti podal na pot, ki ga je vodila stran od klasičnega kmetovanja. Postal je vrtnar, in to precej nenavaden vrtnar, saj njegovo razmišljanje seže izven okvirov običajnega. Pred leti se ga je prijel vzdevek kralj paradajza, saj je vzgojil kakih 400 sort paradižnika. Na njegovi vrtnarji boste našli najbolj nenavadno in eksotično zelenjavo ter tudi sadje. Za marsikatero sorto boste slišali prvič, naj gre za že pozabljene rastline Inkov ali stare evropske rastline, ki so se pred pol stoletja prodajale na dunajskih tržnicah, za »grški plevel« Veronikin glavnik ali katero od 40 vrst bazilik, ki jih Jernej preprosto obožuje.
Od kaktusov do paradižnika
Da bo vrtnar, je Jernej Mazej vedel že kot desetletni fant. V otroštvu so ga namreč zanimali kaktusi, kakih 3000 jih je zbral, in ti so bili razlog, da se je vpisal na takratno srednjo vrtnarsko šolo v Celju. Toda ko je na šoli spoznal profesorja Trajčeta Nikoloskega, je ljubezen do kaktusov zamenjala ljubezen do paradižnikov.
»Bil je legendaren profesor,« je poudaril Jernej, »imel je svoj kotiček eksotičnih rastlin. Bil je prvi, ki mi je pokazal arašide, pisan paradižnik, tobak, bamijo ali okro in druge rastline. Podaril mi je tudi prvo seme črnega paradižnika black cherry, saj je imel veliko zakladnico semen, in če smo dijaki potrkali na njegova vrata, smo lahko vedno sodelovali pri njegovih eksperimentih, kakršen je bil na primer cepljenje paradižnika na tobak. Tako me je začela eksotična zelenjava vse bolj zanimati in rekel sem si, da ko bom šel na svoje, bom drugačen od drugih.«
Jernej je šolanje nadaljeval na višji strokovni šoli za hortikulturo in tam spoznal še enega predavatelja, ki je bil ključen za njegovo nadaljnjo pot pridelovalca zelenjave. To je bil kmetijski svetovalec Igor Škerbot. »Bil je eden tistih, zaradi katerih smo šli na fakulteto, tudi če je bilo meter snega,« je dejal Jernej.
Ne česen ne čili – bazilika
Dvanajst let je od takrat, ko je začel Jernej uresničevati svojo vizijo drugačnega vrtnarja. Postavil je prvi rastlinjak, povsem enostavnega, kar iz mrež, in ta stoji še danes, le da ga ima zdaj samo še za vzgojo sadik in eksperimentiranje s paradižniki. V njem je posadil prve paradižnike in se začel poglabljati v njihove posebnosti. To ga je vedno bolj vleklo, dokler ni v nekem trenutku vzgojil kar 400 različnih sort. Toda pot do tega je bila trnova – prepričati ljudi, da bi sadili kak drug paradižnik od rdečega, je bilo težko. Zato Jernej vsaki stranki, ki pride po sadike, vedno podtakne kakega svojega podtaknjenca, kakor pravi.
»Če je stranka preveč klasična, ji dam povrhu še kako rastlino X. Ljudje so to dobro sprejeli. Življenje pač ni enobarvno, ampak mavrica, mar ne? Sestavim tudi sortni izbor paradižnikov v vaši najljubši barvi – če je to modra, vam ponudim nekaj primerov modrih paradižnikov.«
Ali obstajajo modri paradižniki? »Seveda, in še bolj zdravi so od rdečih,« je navdušeno odvrnil Jernej.
V obdobju, ko je začel saditi paradižnik, je bil zelo popularen česen, takrat so ga vsi sadili, se je spomnil. Odločil se je, da ga ravno zato ne bo sadil. Enako je bilo s čiliji, niso ga prepričali, ampak je vztrajal pri paradižnikih in se raje lotil še vzgoje bazilik.
»Te so res zanimive, sploh ko spoznavaš vedno nove sorte. Tako imam na primer baziliko z okusom timijana, kumine, rum punča, tudi z okusom po dimu, to je nekakšna dimljena bazilika. Veliko delam z gostinci na najvišjem nivoju, ki pridejo do mene in potem okušajo različne bazilike ter ugotavljajo, katere bodo pristajale h kakim njihovim jedem,« je povedal.
Na željo in pobudo kuharskih mojstrov je posadil tudi sončni koren in cvetove maslenic. »Gre za enodnevne lilije z drobnimi cvetovi. Najprej sem jih nasadil le nekaj, zdaj jih imam že pol ara. V juniju in juliju lepo zacvetijo, kuharji pa tako dnevno dobijo sveže rastline. Maslenice sadim izključno na željo kuharskih mojstrov. Zaradi njih sem se poglobil tudi v svet nabiralništva divjih užitnih rastlin.«
Pozabljene zelenjadnice
Jernej Mazej danes vzgaja najrazličnejše sadike, od paradižnikov do paprik, jagod, bučk in buč, toda njegova strast je nekoliko bolj nenavadna zelenjava in tudi sadje. Ves čas spremlja, kaj se dogaja na tujem. Pri njem boste našli na primer rastlino agretti (solinka), ki raste ob morju in jo severne dežele gojijo kot zgodnjo zelenjadnico, tomatilose, mehiške paradižnike v ovoju, fizalise, perujske volčje jagode, huacatay ali perujsko črno meto, ki je vrste tagetesa (žametnica) in zraste do tri metre visoko.
»Iz nje delam zeliščno sol, v kateri sem kombiniral huacatay, ananasov žajbelj in limonsko travo. To dodamo čokoladnim jedem, da jim malce dvignemo okus. Iz nje sem naredil tudi svežo kombinacijo zeliščne soli za meso,« je pojasnil Jernej, ki se zadnje čase poglablja tudi v inkovsko kulturo.
»Morda dobim letos celo dve pozabljeni rastlini Inkov. To sta arakača in mauka. Za slednjo so 60 let verjeli, da se je izgubila, sedaj pa se je našla. Zanimiva je, ker najbolje raste v stresnih pogojih, in glede na to, kako nepredvidljivo je zdaj vreme, bi bila privlačna za pridelavo.«
Ukvarja se tudi s pozabljenimi zelenjadnicami Evrope, kakršna je gomoljna krebuljica, ki se je pred 500 leti precej prodajala na dunajskih tržnicah, ali gomoljni grah, ki je bil nekdaj eden glavnih virov hrane v severni Nemčiji in na Nizozemskem.
Bolj ko je neka rastlina nenavadna, bolj bo Jerneja pritegnila. In potem jo bo poskusil vzgojiti. Vsako leto poskrbi za kako novost, letos so to stročnice, ki imajo stroke v obliki gosenic. Sadil bo tudi bučo z vonjem po vrtnici in okusom med limono in breskvijo. Pa ogrce oziroma kitajsko artičoko, ki ima gomolje v obliki črvičkov, potem sedem ali osem vrst sladkega krompirja, prvič bo poskusil posaditi tudi indijanski krompirček ter vzgojiti gomoljno kapucinko, inkovsko rastlino z zanimivim okusom med kakavom, vaniljo in redkvico.
Nenavadne kombinacije
Od konca aprila do konca maja, ko svet sadik zaživi, se Mazejeva kmetija spremeni v pravi živžav. Toda Jernej se ni ustavil le pri vzgoji sadik. Ponuja tudi zanimive izdelke iz svojih bolj ali manj nenavadnih rastlin in zelišč.
Njegov prvi izdelek je bil jabolčni čips. Dokaj običajno, bi rekli, toda Jernej pobira jabolka tudi po opuščenih sadovnjakih, saj mu je škoda prav vsakega jabolka, ki obleži na tleh. Nato jih na roke zreže in posuši na krušni peči. »Lani sem zrezal tono in pol jabolk,« je povedal.
Trinajst različnih vrst sirupov je naredil, od klasičnega bezgovega in metinega do rožmarinovega, bazilikinega, sivkinega, prav tako sirup iz ananasovega žajblja in z okusom mehiškega pehtrana z vaniljevo travo. Lotil se je tudi tako drzne kombinacije, kot je kombinacija hmelja in bazilike. V spomin na nekdanjo pridelavo hmelja na domači kmetiji je naredil še hmeljev sirup. Izdeluje želeje, med katerimi so bazilikin, metin in janežev tagetes, ter različne zeliščne soli. Najnovejši izdelek so kisi – bazilikin, sivkin in metin – ki še vedno zorijo v njegovi kleti.
Svoje znanje Jernej Mazej rad deli. Je reden pisec o nenavadnih rastlinah v reviji Rože in vrt, predava po vsej Sloveniji in izvaja delavnice o nabiralništvu, divji hrani ter še čem; razpisuje jih na svoji facebook strani. Lani je začel sodelovati tudi pri pilotnem projektu pridelave divjih špargljev. To je namreč rastlina z velikim potencialom, je prepričan, in tako se je že lotil njihove vzgoje.
Toda ljudje ga ne poznajo le kot precej nenavadnega vrtnarja, ampak tudi kot humanitarca. Leta 2023 je po hudih poplavah s prijatelji organiziral akcijo Posadimo upanje in prebivalcem šestih občin v Zgornji Savinjski dolini s pomočjo oddaje Na vrtu razdelil kar 150.000 sadik zelenjadnic, korita in zemljo ter rastline s prijatelji tudi posadil.
