Če bi v filmskem svetu iskali svež ekvivalent seriji Beli lotos, ki jo že tretjo sezono gledamo na HBO, bi bil to morda lahko Trikotnik žalosti švedskega režiserja Rubena Ostlunda. Ostlund je v filmu, ki se je odvil na križarki in nato na na videz osamljenem otoku, seciral premožne in do vsega upravičene belce, ob njihov bok pa postavil delovno silo, ki služi njihovim muham, dokler jim tega ni več treba početi. Podobno v Belem lotosu, le da v luksuznih letoviščih na različnih turističnih lokacijah po svetu, počne scenarist in režiser Mike White, ki tako kot Ostlund predvideva, da so njegovi gledalci pronicljivi, če niso, pa da je v njegovi seriji dovolj drugih zabavnih elementov, da bodo lahko uživali ob njenem ogledu, tudi če ne razumejo vseh odtenkov izrečenih besed in pogledov.
Beli lotos spremlja skupino bogatih gostov luksuznega letovišča, ki se za nekatere od njih začne spreminjati v pekel, dokler nekdo ne umre. S Havajev in Sicilije smo se v tretji sezoni preselili na tajske otoke, ki, kot kaže za zdaj, ne bo dosegla Havajev ali Sicilije. Občutek ni končen, saj sta pred nami še dve epizodi, nekaj stvari pa je vendarle jasnih. Vemo, da bo skoraj zagotovo nekdo umrl, kot tudi, da je v Belem lotosu pomembna pot, ne končni cilj. To v primeru Whitove serije pomeni, da je vse drugo, zlasti dialogi in liki, prek katerih lahko gledalci opazujejo banalne navade in razvade ekstrabogatih ter njihov odnos do sveta, pomembnejše kot sama zgodba ali njen razplet.
Dialogi so v primerjavi s prvo sezono nekoliko bolj utrujeni in manj udarni, komedija včasih preveč na prvo žogo, liki pa vrhunski, povprečni ali nepotrebni. Med tistimi, ki serijo delajo obvezno za gledanje, je zagotovo Parker Posey s svojim likom južnjaške bogatašinje, žene skorumpiranega podjetnika in mame treh razvajenih otrok Victorie Ratcliff, ki lahko v isti sapi izreče največje modrosti in največje neumnosti. Manj posrečena je zgodba tajskega »para«, ki dela v letovišču in s svojo nekarizmatičnostjo uspava vsakič, ko se pojavi na zaslonu. S tem pravzaprav doseže učinek, ki si ga White verjetno ne bi želel, in to je, da si delavskega razreda v Belem lotosu ne želimo gledati.
Kakšno presenečenje bo za konec tretje sezone pripravil njen avtor, ostaja uganka. White kot uspešen tekmovalec resničnostnega šova Survivor, v katerega je šel iz čiste zabave, dobro ve, kaj je boj za obstanek na eksotičnem otoku. Kot uspešen scenarist v Hollywoodu ve tudi, kako ustvariti dobro serijo. Kako dolgo lahko ostane v cvetu Beli lotos, pa bo pokazal čas. Odcvetel še ni.
