Chuck Norris se je rodil dan pred predajo Nemcev ob koncu druge svetovne vojne, kar seveda ni naključje. Zdravniku, ki ga je tlesknil po ritki, je takoj vrnil klofuto, mamo pa je potem iz porodnišnice peljal kar sam. Norris že vse življenje piše svoj dnevnik, ki se zdaj imenuje Guinnessova knjiga rekordov. Po nekaterih virih bi že moral umreti, a se mu matilda tega nikoli ni upala povedati, po drugih pa je celo umrl, a je zdaj z njim že v redu.
Mojster za pretepe
To je samo nekaj od številnih svetovno znanih izmišljenih, absurdnih in bolj ali manj duhovitih »dejstev«, ki že dolgo spremljajo zdaj 85-letnega ameriškega filmskega igralca Carlosa Raya Chucka Norrisa. V resnici se je rodil 10. marca 1940 v vasici v Oklahomi in prav njegov nedavni skoraj okrogli jubilej je glavni povod za članek o možu, ki je zahvaljujoč internetu postal prava kultna osebnost. Za »dejstva o Chucku Norrisu«, ki so si prislužila posebno poglavje na wikipediji, sam nima drugih zaslug kot to, da so njegovi ne najbolj prepričljivo odigrani liki silakov, ki se znajo v njegovih ne ravno vrhunskih filmih in serijah izvleči tudi iz najbolj nemogočih situacij, kot nalašč za najrazličnejše satirične domislice na račun superjunakov.
Norris nima mehiških korenin, kot bi morda sodili po rojstnem imenu. Mama Wilma je bila irskega rodu, njegov oče Ray, precej zapiti mehanik, vojak in tovornjakar indijanskega rodu, pa je prvemu od treh sinov dal ime po lokalnem duhovniku. Vzdevek Chuck je dobil med služenjem vojske v Južni Koreji, kjer se je dotlej sramežljivi in nič kaj atletski mladenič (meri 178 centimetrov) resno lotil treniranja borilnih veščin. To je nadaljeval tudi po vrnitvi v ZDA, kjer je odprl šolo za karate, hkrati pa uspešno tekmoval in kar šestkrat zapored osvojil naslov svetovnega prvaka v karateju. Obvlada tudi druge borilne veščine, saj je postal prvi zahodnjak s črnim pasom osme stopnje v taekwondoju, črne pasove pa si je prislužil še v judu, brazilskem jiu jitsuju, tang soo doju in chun kuk doju.
Pomoč Brucea Leeja
Po svetu je zaslovel predvsem kot nasprotnik Brucea Leeja v filmu Na zmajevi poti, v katerem je Chuckov filmski lik doživel enega redkih porazov v kultnem dvoboju, ki dandanes na youtubu sicer deluje nekoliko razvlečeno. Vrstnika Leeja je spoznal pet let pred izidom filma na enem od prvenstev, pozneje pa sta pogosto trenirala skupaj.
Ko je Američan kitajskega rodu, ki mu je najprej uspelo s svojimi borilnimi hongkonškimi filmi, posnel prvi film v ameriški koprodukciji, je pomembno vlogo namenil tudi Chucku. Film je postal mednarodni hit tudi zato, ker je bil to zadnji film Leeja, saj je že leto pozneje pri 32 letih umrl zaradi možganskega hematoma.
Chuck se je kljub uspehu filma vrnil v svojo šolo karateja, ki je odtlej privabljala vse več hollywoodskih zvezdnikov. Med drugim je učil karateja Steva McQueena, ki je Norrisa spodbudil k vpisu v igralsko šolo. Kaj prida igralec nikoli ni postal, a je bil s svojimi mišicami kot nalašč za tretjerazredne vojaške filme, ki jih je v osemdesetih v času Reaganove politike kot po tekočem traku snemal Hollywood.
Pozneje je bil več let še glavni junak tudi pri nas predvajane televizijske serije Teksaški mož postave, kjer zna prav tako kar golorok poskrbeti za zmago pravice.
A prav njegova čudežna nepremagljivost v za lase privlečenih serijah in filmih, kjer mu krogle nikoli niso mogle do živega, je navdihnila duhoviteže po vsem svetu k ironičnim in zabavnim domislicam o njegovih domnevnih podvigih, zaradi katerih je dejansko postal legenda po vsem svetu. Pri čemer se mu za to ni bilo treba prav nič potruditi. Sam Norris je namreč vse prej kot zabaven tip, saj velja za pravega verskega fanatika, ki prisega na pravico do orožja in na kreacionizem (prepričanje, ki oporeka evoluciji in trdi, da je človeštvo in vesolje ustvaril bog) ter na ameriških volitvah že od leta 2008 denarno podpira najbolj čudne republikanske kandidate za predsednika ZDA (kljub njegovi pomoči začuda nobenemu ni uspelo zmagati vse do Trumpa).
Ni vedno za šalo
V zvezi s šalami o svojih junaštvih je nekoč izjavil, da se mu nekatere zdijo kar smešne (še najbolj tista, da so hoteli njegov obraz vklesati poleg štirih predsednikov na goro Rushmore, a granit ni bil dovolj trden za njegovo brado), vseeno pa je zaradi »neupravičenega bogatenja z njegovim imenom« tožil založbo Penguin, ki je izdala knjigo 400 dejstev o največjem človeku na svetu. Pozneje se je z njimi in avtorjem Ianom Spectorjem, ki je bil zaslužen za nabor prvih šaljivih dejstev, vendarle pogodil, sledilo pa je še več tovrstnih knjig, od katerih je del izkupička romal v Chuckov žep. Kar dobro so šle v promet tudi njegove knjige o borilnih veščinah, zdravem življenjskem slogu in celo o krščanstvu, tako da njegovo premoženje cenijo na skoraj 70 milijonov dolarjev. Precej so k temu prispevale tudi številne reklame za znane proizvajalce.
Zaradi snemanja oglasa za Fiat je Chuck leta 2017 obiskal Slovenijo in bil sodeč po svojih objavah na instagramu navdušen nad Ljubljano. »Lepo mesto z lepimi ljudmi,« je zapisal ob fotografiji z ženo, 23 let mlajšo nekdanjo manekenko Geno O'Kelley, s katero ima dvojčka. Dva sinova ima tudi iz zakona s svojo srednješolsko ljubeznijo, od katere se je ločil po 30 letih zakonske zveze, ima pa tudi zunajzakonsko hčer. S svojim obiskom pri nas je neusahljivo slovensko ljudsko modrost spodbudil k številnim novim domislicam. Tako naj bi mu ob prihodu na ljubljansko letališče, kamor je menda prišel že precej pred letalom, pokazali dokumente vsi naši policisti. Ko se je povzpel na grad, naj bi kot za šalo prehitel vzpenjačo in spotoma ubil še zmaja ter pomagal Olimpiji do naslova prvaka, po pionirski vožnji z ljubljansko podzemno železnico pa naj bi obiskal še Brezje, kjer se je prikazal Mariji.
