No, če bi to bil film za odrasle, bi zdaj sledil prizor, v katerem odloži paket, stopi pred mene, si galantno odpne pas svoje modre poštarske uniforme, hlače zdrsnejo na tla, ko reče: »Podpis, prosim …« Realnost pa je bila sledeča: jaz vkopana na školjki, na njegovih licih paleta rdečih odtenkov, ujeta v dolg trenutek nerodne tišine nekoliko zmedeno gledava drug drugega. Oba verjetno razmišljava, kako bi se pretvarjala, da se ni zgodilo nič nenavadnega, mene pa prešine, da bi se bilo smotrno kar takoj preseliti v drugo občino … Nakar reče: »Gospa, saj ste mi rekli, da naj pridem kar naprej …« Revež se je zmotil pri hišni številki.
A namesto da bi se poigrala z absurdnostjo trenutka, sem torej najprej razmišljala, kako se čim prej spraviti iz zadrege. Hkrati mi je situacija tudi malenkost razburkala domišljijo. In potem sem dojela – kdaj smo odrasli postali tako strašansko dolgočasni? Kot otroci smo oboževali preoblačenje in igranje vlog. Samo spomnimo se, kako smo se nekoč radi igrali zdravnike, danes pa furamo samo še koledar za dejanske zdravniške preglede. Ni čudno, da je seks postal rutinsko opravilo.
Zagotovo so fantazije ena naših najtrdneje čuvanih skrivnosti. Tudi sama moram priznati, da o vseh svojih fantazijah še nisem na glas razpravljala, kar nekaj pa jih še vedno potrpežljivo čaka na seznamu želja. Pa se o vseh tematikah, vezanih na intimnost, izjemno rada pogovarjam brez zadržkov. To pa je ena tistih izmuzljivih tem, ki redko priplava na površje. Ne samo v krogu najožjih prijateljic, tudi v partnerskih odnosih. Zdi se, kot da se še vedno bojimo, da z njimi razkrijemo skrbno čuvane dele sebe, in pozabljamo, da nas ti nujno niti ne definirajo. Da gre vendarle zgolj za zelo zabavno in koristno igro.
V fantazijah, naj so še tako divje, tudi nismo sami, kot se nam morda večinoma zdi. Socialni psiholog Justin J. Lehmiller, ki je analiziral na tisoče spolnih fantazij, je v svoji knjigi Tell Me What You Want razkril, da igra vlog spada med najpogostejše spolne fantazije, ne glede na starost, spol ali spolno usmerjenost. Ljudje pogosto fantaziramo o scenarijih, kjer lahko izstopimo iz svoje vsakodnevne identitete, naj bo to skozi klasične vloge (učitelj - učenec, zdravnik - pacient, šef - tajnica; meni pa zdaj prigoda s poštarjem kar ne da miru …) ali bolj abstraktne scenarije, kjer se lahko preizkusimo v drugačnih socialnih dinamikah.
Tudi mnoge druge raziskave so pokazale, da igra vlog deluje kot varen okvir za raziskovanje ne samo spolnih preferenc, ampak tudi osebnih meja in dinamike moči v odnosu. To pomeni, da lahko nekdo skozi vlogo raziskuje tisto, za kar bi ga sicer skrbelo, da bo narobe razumljeno ali obsojano. Igra vlog tudi omogoča, da ljudje zaobidejo občutek krivde – ker niso oni, ampak lik, ki ga igrajo. To pomeni, da si dovolijo nekaj, česar si kot »oni sami« ne bi upali. Vznemirljivo, kajne?
In ravno zato je igra vlog lahko tako osvobajajoča – ne gre samo za popestritev v spalnici, ampak tudi za način, kako presežemo omejitve, ki si jih sicer postavljamo. Če si dovolimo biti nekdo drug, morda končno odkrijemo, kdo smo v resnici.
Naslednjič, ko pride poštar, bom zato pripravljena.
