V najnovejšem zgodovinskem eseju, ki ga je nedavno objavil francoski zgodovinar Johann Chapoutot, priznani strokovnjak za nacizem, avtor trdi, da je bilo povzpetje Adolfa Hitlerja na oblast 30. januarja 1933 vse prej kot neizbežno. Po njegovem mnenju so k usodnemu razpletu bistveno prispevali napačni, usodni koraki takratnih elit. Kakšni? In ali bi lahko preprečili vzpon ideologije, ki je povzročila toliko gorja? Sprehod po zgodovini.

Vzpon Hitlerja še zdaleč ni bil samo posledica volilnih izidov stranke NSDAP, pač pa so pomembno vlogo odigrale kratkovidne odločitve elit, še posebej tedanjega kanclerja Franza von Papna in predsednika Paula von Hindenburga. Da bi bolje razumeli tisti čas, ni mogoče mimo posledic svetovne gospodarske krize iz leta 1929 in dogajanja med nemškim ljudstvom.

Slabši volilni rezultat

Tretji rajh ni bil zgodovinska nujnost. Če bi predsednik Hindenburg takrat tako želel, Hitlerju ne bi bilo potrebno predati oblasti. Tudi weimarska republika ni bila obsojena na propad. Konservativni kancler Heinrich Brüning je takrat računal, da bo z gospodarskim okrevanjem navdušenje nad nacisti uplahnilo. Dejansko so volitve julija 1932 NSDAP prinesle 37,3 odstotka glasov, s čimer je postala najmočnejša stranka, ki pa ni imela zadostne večine. Toda že novembra je ta stranka zdrsnila za štiri odstotne točke in izgubila 34 poslanskih sedežev.

Nemška delavska množica tudi ni bila edini in tudi ne najpomembnejši vir nacionalsocialističnih volilnih glasov, kot poskušajo nekateri prikazati danes. Res pa je, kot trdijo mnogi zgodovinarji, da je ravno kriza čez noč potopila ogromno ljudi v popoln brezup in da je v zgodnjih tridesetih letih bil v Nemčiji vsak tretji delavec brez službe. Marsikdo je zato volil Hitlerja, ker ni imel več kaj izgubiti.

Nezanesljivi partner

Eden od pomembnih igralcev tistega časa je bil general Kurt von Schleicher, ki je postal kanclerja decembra 1932. Menda zanj Hitler ni bil zanesljiv politični igralec in tako tudi ne zanesljiv koalicijski partner. Schleicher pa je imel priložnost stranko NSDAP razbiti od znotraj, tako da bi v desnosredinsko koalicijo vključil vplivne člane, zlasti

Gregorja Strasserja in Wilhelma Fricka. Toda poskus je propadel, saj je – podobno kot Brüning – poskušal omejiti subvencije velikim posestnikom, med katerimi je bil tudi sam predsednik Hindenburg. Slednji se je bržkone počutil ogroženega in ga je nazadnje zamenjal s – Hitlerjem.

V nekaj mesecih po Hitlerjevem prevzemu funkcije (od januarja do julija 1933) so nacisti zadušili parlament, ukinili politične stranke, sindikate in svobodni tisk. Ta prehod v diktaturo se je zgodil presenetljivo hitro.

Nekateri zgodovinarji opozarjajo, da je v zgodnjih tridesetih letih večina nemških elit Hitlerja podcenjevala. Ni bil iz premožnih krogov in tudi ni imel visoke izobrazbe ali kakšnih izjemnih vojaških dosežkov. Poleg tega je bila parlamentarna demokracija takrat v Nemčiji stara komaj petnajst let. Številni vodilni politiki – tudi Hindenburg – niso bili v resnici naklonjeni Weimarski republiki. Nekakšnega alternativnega zidu proti skrajni desnici zato ni bilo enostavno oblikovati. Alternativa so bili samo komunisti, ki pa so jih mnogi videli kot državnega sovražnika številka ena.

»Liberalni avtoritarizem«

Takšni razmisleki so koristni tudi danes. Zlasti destruktivne kombinacije radikalnega tržnega liberalizma in avtokratskih potez ostajajo nevarne tudi danes. Leta 1932 je takšno mešanico nemški pravnik Hermann Heller imenoval »liberalni avtoritarizem«. Ta radikalno krči socialno zaščito in hkrati spodjeda osebno svobodo.

Zgodovina ni zgolj linearna usoda, temveč jo vedno sestavlja mozaiki odločitev, kar je tudi ena od ključnih sporočil omenjenega francoskega zgodovinarja Chapoutotja. Ali povedano drugače: razne oblike nespretnosti, pohlepa ali zaslepljenega prestiža vplivnih akterjev lahko odprejo vrata režimom, ki so pozneje videti neustavljivi. Tako so omenjeni esej te dni komentirali v francoski reviji Le Nouvel Obs. Je to morda ključni nauk za današnji čas?