Fichtenauovo hišo, ki je kulturni spomenik lokalnega pomena, zaznamuje bogata zgodovina. V njej je bil med drugim v 19. stoletju sedež novomeške poštne službe. Lani je Mestna občina Novo mesto, ki jo vodi župan Gregor Macedoni, v njej uredila osem stanovanj in tri poslovne prostore. V zgodovinskih virih je hiša prvič omenjena v 18. stoletju. Leta 1738 jo je kupil kostanjeviški opat Aleksander in jo v celoti prenovil. Leta 1795 jo je kupila plemiška družina Fichtenau (germanizirana izpeljava slovenskega priimka Jelovšek), po kateri je dobila tudi ime. V njihovi lasti je hiša ostala vse do konca druge svetovne vojne, po vojni pa je takratna oblast družino razlastila. V hišo so naselili različne stanovalce, med njimi je v njej živel tudi grafik Bogdan Borčić.
V denacionalizacijskem postopku po osamosvojitvi so hišo, ki je bila v precej slabem stanju, vrnili potomcu družine Fichtenau, ta pa jo je leta 2016 podaril novomeški občini, ki se je odločila, da jo nameni reševanju stanovanjskega problema mladih družin. S tem so rešili stanovanjsko stisko mladih, ki vse težje pridejo do stanovanj, in na drugi strani poskrbeli, da je v mestnem središču mogoče slišati otroški vrvež. Leta 2018 so na javnem razpisu izbrali projektanta in izdelali konservatorski načrt, ki je bil osnova za vse predvidene posege. Kot najpomembnejši elementi stavbe so bili ovrednoteni fasada na Glavni trg, arkadni balkon s stebriči na notranjem dvorišču in notranje javne površine – hodniki in stopnišče.
»Lani smo najemna stanovanja, ki smo jih prenovili in namenili mladim družinam, predali v uporabo 18 stanovalcem,« je povedala Saša Sršen, višja svetovalka za odnose z javnostmi na novomeški občini. V hiši je trenutno urejenih osem stanovanj, ki so velika od 54,5 do 97,05 kvadratnega metra, najemniki pa plačujejo po sedem evrov najemnine na kvadratni meter. »V prvem nadstropju je pet stanovanj, v drugem tri, v mansardi je še okoli 500 kvadratnih metrov dodatnih stanovanjskih površin, ki jih še nameravamo urediti. A odvisni smo od sofinanciranja, zato je naš javni stanovanjski sklad poskušal potreben denar za to pridobiti na nedavno zaključenem javnem razpisu ministrstva za solidarno prihodnost,« je pojasnila Sršenova. Obnova hiše je občino stala slabih 3,5 milijona evrov, od tega je 900.000 evrov pridobila iz evropskega mehanizma celostnih teritorialnih naložb oziroma evropskega sklada za regionalni razvoj.
Prenovo zaupali Prešernovi nagrajenki
Pri prenovi so se srečali s številnimi izzivi. Sprva v notranje dvorišče hiše niso hoteli umestiti dvigala, ker bi to skazilo njeno enovito očiščeno podobo. Primerno lokacijo zanj so našli ob notranjem hodniku. »Zdaj dvigalo napaja vse etaže, od pritličja do mansarde, vsi prostori so tako dostopni tudi gibalno oviranim. V pritličju smo uredili tudi javno stranišče za gibalno ovirane in prostor za doječe matere, poleti pa je v poslovnih prostorih pritličja zaživela še prodajalna Dobrote Dolenjske. Poleg odprtja slednje in načrtov, da bi uredili tudi stanovanja v mansardi, si prizadevamo namestiti po stanovanjih še klimate, ki po prvotnem projektu prenove zaradi starosti in same konstitucije stavbe niso bili predvideni,« so še pojasnili na novomeški občini. Prenovo hiše, zaščitene kot spomenik lokalnega pomena, so zaupali pisarni Arrea, ki jo vodi priznana arhitektka in profesorica Maruša Zorec s sodelavcema Rokom Velikonjo in Tadejem Bolto. Nagrajenka Prešernovega sklada leta 2012, ki je lani prejela tudi mednarodno nagrado nemškega arhitekta Heinricha Tessenowa za izjemne dosežke na področju arhitekturnega in industrijskega oblikovanja ter vzgoje bivalne in gradbene kulture, je pri nas zaslužna za prenovo že več znanih zgodovinskih objektov, denimo Plečnikove hiše, Švicarije, grajske pristave v Ormožu in Vetrinjskega dvorca v Mariboru.
In kaj je bilo tisto, kar je arhitektko Zorčevo najbolj presenetilo pri prenovi Fichtenauove hiše, tako v pozitivnem kot negativnem smislu? »Presenetila nas je lepota hiše, tista, skrita v notranjosti. Zaradi zapuščenosti se ni prepoznala njena prava prostorska zasnova – čudovito dvorišče, prehodne sobe s poslikavami in reprezentančno stopnišče. Dvorišče je bilo zapolnjeno z barakami, stanovanja predelana do neprepoznavnosti, poslikave so bile prebeljene z več plastmi beleža. Bili pa smo presenečeni tudi nad slabo gradnjo nekaterih delov hiše, na primer stropov, ki niso imeli lesenih tramov. Tudi zidovi so bili v izredno slabem konstrukcijskem stanju. Čeprav se je na prvi pogled zdelo, da je treba hišo le prebeliti, so bili potrebni dokaj močni statični ukrepi, da nam je uspelo izboljšati njeno konstrukcijsko zasnovo in jo opremiti z instalacijami, primernimi današnjemu času. Hiša ima sedaj tudi dvigalo, za katero je bilo treba poiskati primerno mesto znotraj stavbe,« nam je razkrila.
Dodala je, do so se trudili čim bolje ohraniti prvotne prostore in elemente. »Vhodna veža, ki je res lepa, je le servisni prehod na dvorišče. Glavni reprezentančni dostop do stopnišča pa je žal del lokala in občine nam ni uspelo prepričati, da ga odkupi in odpre. Prezentirali smo obokane arkade na dvorišču, kletni obokani prostor služi za shrambe in je tako deloma okrnjen. Nekatera okna in vrata so bila čudovita, a žal v tako slabem stanju, da smo morali po njihovem vzoru izdelati nova. Teracni tlak na stopnišču je novejšega izvora, a smo se odločili, da ga ohranimo. Stanovanja so namenjena mladim, zato smo morali prvotno razkošno prostorsko zasnovo prilagoditi, predeliti, s tem pa je hiša nekoliko izgubila svojo pričevalnost,« je naštevala priznana arhitektka.
Materiale so izbirali tako, da so sledili obstoječim, in novo materialno in barvno zasnovo celotne hiše prilagajali stari. »Seveda smo bili s sredstvi omejeni, a tako je pri vseh naših projektih, zato smo vajeni, da poiščemo rešitve, ki ne okrnijo preveč prvotne zasnove.« Prenova je trajala štiri leta, zaradi najdb in novih dejstev med gradnjo je bilo treba projekt prilagajati, iskati nove rešitve, pa tudi denar za dokončanje. »A moram poudariti, da je imela občina velik posluh in je pripeljala projekt do konca z upoštevanjem vseh predpisov in zahtev stroke. Hiša je sedaj trdna, varna in opremljena za sedanji čas in mlade stanovalce,« je prepričana Maruša Zorec. Ko smo jo pobarali, ali se z veseljem sprehodi mimo hiše, je dejala: »Vedno smo veseli, ko vidimo, da dediščina zaživi. To je naš prvi projekt prenove z vsebino, namenjeno bivanju, in upamo, da so se stanovalci dobro znašli v novih starih prostorih. Stanovanja so namreč različna in nekonvencionalna, saj smo morali zasnovo prilagoditi obstoječim zidovom, okenskim in vratnim odprtinam. A pogledi iz stavbe na prenovljeni glavni novomeški trg so prečudoviti. Novo mesto je nasploh zelo privlačen kraj za bivanje, prenova starega mestnega jedra pa je ustvarila izjemen socialni prostor. Mesto se ponaša z velikim številom res kakovostne sodobne arhitekture, kar je tudi stvar dobre prostorske politike, sodelovanja s stroko in pridobljenih projektov na podlagi arhitekturnih natečajev. Mislim, da je Novo mesto res dober zgled za vso državo, kako se lahko z dobrim interdisciplinarnim sodelovanjem izboljša kakovost bivanja v nekem kraju. To pa je tisto, kar nas, arhitekte najbolj zanima – skladen razvoj naselij in dobra arhitektura za vse prebivalce,« je sklenila Zorčeva, ki je ponosna, ko se ozre na opravljeno delo. Hkrati upa, da bodo v kratkem uredili tudi mansardo in na dvorišče pripeljali kakovosten javni program, ki bo omogočil preplet z življenjem stanovalcev in odprl vrata dvorišča tudi meščanom.
Moderno s pridihom staromeščanskega
In kako se počutijo tisti, ki bivajo v stanovanjih prenovljene Fichtenauove hiše? To nam je zaupal Žiga Papež, eden od najemnikov, obenem tudi mestni svetnik in znani športnik, ki se ukvarja z ultravzdržljivostnimi panogami, od teka do kolesarjenja. »Naša stanovanja imajo neki poseben vonj in pridih, glede na to, da so umeščena v eno najstarejših zgradb sredi Novega mesta. Moram priznati, da je hiša arhitekturno res izjemno lepo in premišljeno zasnovana in je prenoviteljem uspelo ohraniti tako pridih modernega na eni, kot staromeščanskega na drugi strani. Skratka, ta hiša ima dušo,« je povedal Papež, ki je vesel, da se je občina odločila, da stanovanja ponudi mladim družinam, kakršno ima tudi sam.
»Stanovalci smo približno enake starosti in moram priznati, da smo se zelo dobro povezali v neko skupnost. Velika prednost je, da živimo v središču mesta,« je še dodal. Ne zanika pa, da se tu in tam ne pojavi kakšen minus. »Arhitekti niso načrtovali klimatskih naprav, saj so menili, da te ne bodo potrebne, ker so stene zelo debele. A se je lansko poletje izkazalo, da brez njih ne bo šlo, zato jih bo občina namestila zdaj.« Sicer dela pri različnih projektih, mnogi so tudi dobrodelni. Še letos se bo odpravil po slovenski transverzali, pri čemer bo samooskrben. »Peš bom šel vse od Maribora do naših Alp, pot pa zaključil v Ankaranu,« nam je še zaupal Papež, ki meni, da bi morali tudi drugod po Sloveniji v starih mestnih jedrih stare propadajoče zgradbe, ki kazijo podobo, urejati na podoben način, kot so to storili v Novem mestu. Ne nazadnje bi s tem v mesta vrnili življenje in privabili mlade. »To pa je tudi smisel tovrstnih projektov.«
Lokalne dobrote in doživetja
V Fichtenauovi hiši ima v najemu poslovni prostor zavod Dobrote Dolenjske, ki povezuje okoli 120 ponudnikov iz celotne jugovzhodne Slovenije, ki tržijo, ponujajo in promovirajo izdelke skozi različne zgodbe. Od vina, medu, mlečnih, suhomesnatih, žitnih in drugih izdelkov. Kot je povedala najemnica Špela Smuk, direktorica zavoda Dobrote Dolenjske, je izjemno ponosna, da so dobili priložnost ponujati dobrote v lokalu sredi Glavnega trga, ki je v celoti lepo obnovljen in si zasluži tudi dobre vsebine: »Priznam, da smo nekoliko s strahom po desetih letih pisanja uspešne zgodbe v Ljubljani in Trebnjem prišli tudi v Novo mesto. Prodajalno smo odprli julija lani, čeprav seveda ne gre za klasično trgovino, saj ponujamo doživetja in ob vsakem izdelku povemo še celotno zgodbo o nastanku. Od tega, od kod kaj izvira, kdo kaj pridela, ponujamo tudi degustacijo izdelkov in pripravljamo dogodke, v okviru možnosti.« Kot dodaja, so čudoviti zlasti notranji atrij in dva večja prostora, kjer imajo možnost v prihodnje prirejati različne vsebine, sprejemati večje skupine gostov in jim razložiti vse o kulinariki, cvičkovi zgodbi, ponuditi malice, izvajati kulinarične delavnice in podobno. Različna doživetja in pomen lokalnih surovin pa želijo približati vsem generacijam. »In res smo veseli, da smo dobili prostor tudi sredi Novega mesta, saj je občini očitno mar, kaj se dogaja z Glavnim trgom,« je povedala Smukova, katere zavod zaposluje tudi ljudi iz ranljivih okolij, ki drugje morda ne bi dobili priložnosti, da se izkažejo.
