Osemnajst let je minilo od takrat, ko se je znana vrtnarka in agronomka Fanči Perdih podala na neznano polje ekološke pridelave in semenarstva v enem, in bila je prva, ki je ponudila slovenskemu trgu slovenska ekološka semena zelenjadnic. Na vprašanje, zakaj kooperativa Amarant, ki je še vedno edina ekološka semenarska hiša pri nas, Fanči enostavno odgovori: »Pojavila se je potreba. Ugotovili smo, da če hočemo delati sonaravno, ekološko, po biodinamiki, potrebujemo semena, ki so prilagojena na naše okolje in so bolj odporna.« Potem ko je zaplavala, ni bilo več vrnitve, delo jo je tako posrkalo, da še sama sebe ne dohaja, v smehu pravi. »Veliko je dela in veliko izzivov me še čaka. Toda počasi predajam glavnino dela mlajši generaciji, sama pa se bom bolj posvetila strokovnim nalogam, prenosu znanja ter ozaveščanju in promociji ekološkega kmetijstva.«
Nejeverni Tomaž
Fanči Perdih je bila v letih, preden je ustanovila Amarant, zaposlena zunaj svojega poklicnega področja in istočasno aktivna članica biodinamičnega društva Ajda. Tam je začela tlakovati svojo semenarsko pot. Spoznala je, da ji, čeprav je vrtnarila od mladih nog in je že kot otrok tesno sledila svoji mami na vrtu, vse znanje o agronomiji daje le vpogled v to, kako malo ve o delovanju rastlin.
»V društvu smo se učili delati sonaravno, torej ekološko, kar pa je pomenilo, da potrebujemo semena, ki so prilagojena za ekološko pridelavo. Toda vsa ekološka semena, ki so bila na razpolago, so prihajala iz drugih držav. Ko pa si prinesel seme iz nekega drugega vremenskega okolja v naše, so rastline potrebovale vsaj eno leto, da so se prilagodile, zato rezultati niso bili takšni, kot bi si želeli. Ugotovili smo, da če so semena, po domače rečeno, domorodci, so bolj prilagojena, ker so se skozi leta in desetletja navadila na naše robustne pogoje. Pri konvencionalni pridelavi rastlinam dodajajo hranila in pesticide, da uravnavajo njihove zahteve in potrebe, sama pravim, da so take rastline otopele tako kot odvisniki na igli. Sonaravna pridelava, ki je brez uporabe pesticidov in mineralnih gnojil, pa postavi rastline v prostor, da si morajo same izboriti svoje mesto, zato potegnejo iz zemlje vse, kar potrebujejo. Tako se odrazi njihova prava narava,« je Fanči Perdih spregovorila o času, ko je še nabirala znanje in ga obenem istočasno že predajala v društvu Ajda.
Sama konvencionalna pridelava deluje po principu, da ko se neki škodljivec ali bolezen pojavi, ga z nečim tretiramo in odpravimo. Ne vprašamo pa se, zakaj se pojavi problem in kaj narediti, da se ne bi.
S poglabljanjem v biodinamiko se je začela učiti o naravnih ritmih, opazovati naravo in brati setveni priročnik. »Sprva mi je bilo vse novo in neverjetno. Toda ker sem po naravi nejeverni Tomaž, sem hotela vse preizkusiti. Tako sem se naučila opazovati, kako rastline funkcionirajo. Sama konvencionalna pridelava deluje po principu, da ko se neki škodljivec ali bolezen pojavi, ga z nečim tretiramo in odpravimo. Ne vprašamo pa se, zakaj se pojavi škodljivec in kaj narediti, da se ne bi. Ko sem ugotovila, da lahko vplivamo na to, da se bolezen ali škodljivec ne bosta pojavila, so se mi začeli odpirati novi svetovi. Posvetila sem se temu, da grem v globino spoznanj, se spustim na raven rastlin in začnem razmišljati tako, kot one čutijo. Sedaj lahko predvidim, kako bo rastlina delovala. To mi je velikokrat pomagalo pri semenarstvu in žlahtnjenju,« razmišlja o preteklih letih Fanči Perdih.
Delo, skrbnost in pravičnost
Po nekaj letih izobraževanj o ekološkem vrtnarstvu in semenarstvu v društvih Ajda je nekaj ekoloških kmetov pokazalo zanimanje, da bi pridelovalo seme za trg in ne le za izmenjavo s sosedi, zato so prosili Fanči, da prevzame organizacijo pridelave in trženje. Tako je nastalo podjetje Amarant. In ko si enkrat v tem, težko odnehaš, priznava Fanči.
»Kmetje pridelujejo seme, jaz poskrbim za kontrole, prijave, nadziram pridelavo, seme dodelam in dočistim, kolikor je to potrebno. Potem ga spakiramo in ponudimo na trgu.« V vsem tem času se je kar nekaj kmetov, njenih kooperantov, zamenjalo.
»Marsikdo je mislil, kako dober zaslužek bo to, a je potrebnega predvsem veliko dela in skrbnosti. Veste, eno je pridelati solato na gredici, nekaj povsem drugega pa je pridelati en ar solate in potem ta ar tudi semeniti. Če ne drugega, lahko pridejo prav tisti trenutek ptiči in pojedo tvoj pridelek. Če pogledamo še drugače, težko je pridelati ar semena solate, a še težje je to količino semena prodati. Vesela sem, kadar na raznih prireditvah pridejo do nas ljudje, ki že leta kupujejo naša semena. To ni enostavno doseči. Na vsaki naši vrečki je tudi moj telefon in vsaka stranka, ki ni zadovoljna s semenom, pokliče mene. Reklamacije rešujem sama, ker le tako dobim neposreden odziv na svoje delo. Vedno vprašam, kako, kdaj, na kak način so sejali, in potem pridemo do marsikakšnih sklepov. Vsako jesen naredimo tudi od 800 do 1000 analiz, da preverimo kaljivost vseh semen, ki so še na zalogi. Tako vidimo, kakšna je kaljivost in energija semena, ter lahko predvidimo, kako bo kaljivost padla v letu ali dveh. Z leti namreč pada in je odvisna tudi od tega, kako je seme hranjeno. Prav zato smo z nekaterimi trgovinami nehali sodelovati, ker niso imele naših semen v ustreznih pogojih,« razlaga Fanči Perdih.
A na žalost to ni edini razlog, zakaj v večini trgovin ne boste našli Amarantovih ekoloških slovenskih semen. »Ceno imamo pravično razdeljeno, tudi kmet dobi pravičen delež, zato ne moremo dati trgovcu 40 in več odstotkov, ker se potem račun ne izide. Nekdo v verigi mora v tem primeru delati zastonj, tega pa ne sprejmemo. Smo pa že tretje leto aktivni pri prodoru v kmetijske zadruge. Tu pa bi se moral najti prostor za naša semena, ne nazadnje se povezujemo s Kmetijskim inštitutom, s katerim sodelujemo pri razvoju semenske pridelave predvsem na ptujskem centru. S skupno močjo bi lahko premaknili stvari naprej, premalo se zavedamo, da lahko kupec s svojimi odločitvami vpliva na to, kaj bo trgovec prodajal. Če bi bili kupci zahtevnejši, da dobijo, kar želijo, in ne vzamejo le tistega, kar je na razpolago, bi se tudi trgovci drugače obrnili,« je prepričana.
Kot ustvarjanje križanke
Kmete kooperante ima Fanči Perdih po vsej Sloveniji in na vseh nadmorskih višinah, tudi tja do 700 metrov nad morjem, kjer je podnebje povsem drugačno kot v nižini in je zato treba saditi drugače in tudi druge sorte. Pridelavo semen seli z enega konca Slovenije na drugega predvsem zato, da vidi, kako sorte prenašajo različno vreme, katere so prilagodljive in katere ne, kdaj je treba saditi in kdaj ne. To sploh ni enostavno.
Ob tem se nasmeje: »Videti je tako, kot bi delal križanko. Za vsako sorto, ki jo želiš vzdrževati, da boš torej pridelal od semena do semena, moraš vedeti, kakšne so njene zahteve, kakšne pogoje potrebuje in kako funkcionira. Veste, ko se kmet navadi ene sorte in obvlada njene posebnosti, ima lahko tudi dvakrat večji pridelek kot sicer. Imeli smo primer določene sorte, pri kateri se je količina semena oziroma pridelek na isti kmetiji, na isti površini, z enako tehnologijo obdelave, le z upoštevanjem in spremljanjem določenih specifik v posameznih fazah rasti, potrojil. Namesto 20 kilogramov semenskega fižola je kmet pridelal 60 kilogramov. Kaj je bilo drugače? Le to, da je fižol v času cvetenja obilno zalival, če na kratko poenostavim.«
Poleg organizacije semenske pridelave in žlahtnjenja Fanči vzgaja sadike za prodajo, tedensko piše članke za revije, nastopa v televizijskih in radijskih oddajah, prav tako bo sodelovala v novi večdelni oddaji o dobrih praksah ekološkega kmetijstva, ki aprila prihaja na Televizijo Slovenija.
Njena vloga je skoraj povsod predvsem svetovalna in ozaveščevalna, pri čemer nenehno odgovarja na eno ključnih vprašanj številnih vrtičkarjev, kdaj saditi. In njen odgovor je vedno v soskladju s setvenim koledarjem, ki ji pove, kdaj je najprimernejši čas za sajenje določene rastline.
»Zadnji dve leti se je dogajalo, da je bilo konec aprila in v začetku maja vlažno in hladno. Buče zato niso kalile. Ko smo isto seme sejali 15. maja, je prišlo vse ven. Tudi letos bo podobno, od 20. aprila do 10. maja bo dež, dež, dež in hladno vreme, zato pred 10. majem ni priporočljivo dajati na prosto v zemljo ne fižola, ne buč, ne plodovk, ki so občutljive za mraz. Preprost nasvet torej je: letos ne hitite, raje sadite teden kasneje kot prej.«
