Resda filma Hindenburg ne boste našli na seznamih najboljših ali najbolj priljubljenih filmov, toda ko je pred petdesetimi leti izšel, je pritegnil veliko pozornosti. Filmi, ki obravnavajo katastrofe velikih razsežnosti, so bili v sedemdesetih izjemno priljubljeni – še toliko bolj, kadar jih je navdihnila resnična tragedija. Spektakel, ki je obljubljal razjasnitev resničnega vzroka za eno največjih nesreč v letalstvu, je pritegnil številne gledalce, ki so si želeli izvedeti, zakaj je cepelin Hindenburg maja 1937 resnično eksplodiral. Film Hindenburg, ki je izšel ob božiču 1975, jim je obljubljal odgovor, a obljube ni držal, saj se je namesto na dejstva oprl na eno od tisti čas najpopularnejših teorij, in sicer, da je šlo za sabotažo. Režiser Robert Wise, ki si je s svojim prejšnjim delom prislužil dva oskarja (Zgodba z zahodne strani in Moje pesmi, moje sanje), je film posnel po knjigi pisatelja in urednika Michaela M. Mooneyja. Ta je verjel, da so politični nasprotniki na cepelin, velik ponos nacistične Nemčije, podtaknili bombo. Uradne razlage nesreče, v kateri je umrlo 36 ljudi, tega niso potrdile. Dandanes večina poznavalcev meni, da je nesrečo, ki je za vedno ugonobila potovanja s cepelini, povzročila statična elektrika v kombinaciji z izredno vnetljivo zasnovo plovila.
»Leteči Titanik«
Cepelini kljub svojemu kratkemu roku trajanja še danes mnoge navdušujejo. Na idejo, da bi zgradil »zračno ladjo«, je prvi prišel Francoz Joseph Spiess okoli leta 1870, a ni imel finančnih sredstev, da bi zamisel iz domišljije prenesel v resničnost. Ideja o zrakoplovu, napolnjenem s plinom, lažjim od zraka, je v približno istem času zaposlovala tudi nemškega grofa Ferdinanda von Zeppelina, ki mu je leta 1900 uspelo zgraditi prvo tovrstno plovilo. V prvih desetletjih dvajsetega stoletja so cepelini, še posebno tisti, ki so prihajali iz tovarn podjetja Zeppelin, postali sinonim za luksuzna potovanja. Trebušasta plovila ogromnih dimenzij so bila napolnjena z baloni vodika, plina, ki je zaslužen za to, da so cepelini sploh lahko leteli, ima pa silno neugodno lastnost, da je izjemno vnetljiv. Težavo z vnetljivostjo bi lahko rešil helij, a ker gre za bistveno dražji plin, so v Nemčiji za cepeline uporabljali vodik. Slednji je napolnjeval tudi cepelin Hindenburg, največjo zračno ladjo vseh časov, ki je v dolžino merila 245 metrov – le dvajset metrov manj kot Titanik, zaradi česar so mu pravili tudi leteči Titanik. Poleg tragičnega konca sta imeli obe megalomanski konstrukciji skupno tudi to, da sta ponujali prestižen način čezatlantskega potovanja.
Ponos nacistov
Gromozanski cepelin, ki je s svojo velikostjo vzbujal strahospoštovanje, kjer koli je preletel nebo, je bil vir ponosa za nacistični državni vrh. Čeprav je bil formalno v lasti podjetja Luftschiffbau Zeppelin, ga je financirala in nadzorovala nacistična vlada. Cepelinu, ki je sprva nosil suhoparno ime LZ 129, so dodali ime Hindenburg v čast predsedniku, ki je Hitlerju odprl vrata na oblast in državo pospremil v nacizem. Spočetka je Hindenburg služil kot orodje za promocijo nacističnih vrednot, pogosto je namreč lebdel nad nemškimi mesti, z njega pa je plapolala ogromna zastava s svastiko. Brez zastave, a z nezgrešljivimi kljukastimi križi na repu, je preletel tudi olimpijski stadion v času poletnih olimpijskih iger v Berlinu.
Kmalu zatem je začel prevažati potnike čez ocean. Te dni mineva 89 let od Hindenburgove prve transatlantske poti v Rio de Janeiro, kamor je leta 1936 odletel še sedemkrat, desetkrat pa je potnike prepeljal v New York. Potovati s Hindenburgom je bil prestiž, ki so si ga lahko privoščili zgolj najpremožnejši, saj je bilo za enosmerno vozovnico treba odšteti približno 400 dolarjev (to bi bilo danes približno 8500 evrov). Za ta znesek si je potnik obetal ležišče na pogradu v dvoposteljni kabini ter dostop do skupne kopalnice, luksuznega salona z okni, jedilnice z gurmansko ponudbo, sobe za branje in – seveda – kadilnice. Čeprav so skoraj tri četrtine celotnega Hindenburga zapolnjevale ogromne vreče z izredno vnetljivim vodikom, to ni pomenilo, da je bilo kajenje na krovu prepovedano.
Šokantni posnetki
Zadnja Hindenburgova pot je potekala rutinsko: 3. maja se je v Frankfurtu vanj vkrcalo 36 potnikov in 61 članov posadke. V New Jerseyju jih je tri dni kasneje pričakala nevihta, zaradi katere so morali pristanek prestaviti za nekaj ur.
Prihod Hindenburga so pričakali fotografi in snemalci, ki jih je bilo tokrat še več, saj je zamuda pri pristajanju stopnjevala napetost. Ko so s plovila le spustili vrvi, s katerimi je letališko osebje zrakoplov potegnilo k tlom, je rep cepelina nenadoma zagorel. V nekaj trenutkih je ponos nemškega inženirstva postal gromozanska ognjena krogla, saj je vodik ob stiku z iskro hipoma eksplodiral. V cepelinu ujeti ljudje so se znašli v brezizhodnem položaju, nekateri so poskušali skočiti na tla, drugi so čakali na pomoč, a po nekaj več kot pol minute je ostal le še goreč skelet. Med tragedijo je umrlo 35 ljudi na krovu in eden od delavcev na tleh, več deset pa jih je utrpelo hude poškodbe. Čeprav je nesreča cepelina Hindenburg brez dvoma najbolj znana, še zdaleč ni bila najsmrtonosnejša. Največ smrtnih žrtev je terjalo strmoglavljenje ameriške zračne ladje USS Akron, v katerem je leta 1933 umrlo 73 ljudi. Toda Hindenburgovo uničenje je edinstveno v tem, da so ga ujele kamere, radijski prenos v živo in številni posnetki pa so šokirali svet. Era cepelinov se je 6. maja 1937 nepreklicno končala.
Neprepričljiva zgodba
Pristni arhivski posnetki gorečega cepelina so vključeni v film Hindenburg, ki je stal za tisti čas zelo veliko – 15 milijonov dolarjev. Tehniki so namreč ustvarili izjemno drago maketo cepelina, ob osredotočanju na tehnične vidike pa je šepala sama zgodba. Film se osredotoča na potnike, med katerimi je nekdo, ki namerava vse skupaj pognati v zrak. V središču zgodbe je stotnik Franz Ritter (George C. Scott), pripadnik obveščevalne službe, ki tik pred vzletom prejme namig, da je na krovu saboter, čigar namere mora preprečiti. Med 35 potniki in 61 člani posadke so ljudje z vseh vetrov, od aristokratov in bogatašev do novinarjev, umetnikov in zabavljačev. Marsikdo med njimi bi lahko imel razloge za sovraštvo do nacizma, a Ritterju sčasoma uspe ugotoviti, kdo je tisti, ki resnično načrtuje napad.
Film, ki je nabral pet oskarjevskih nominacij in na koncu prejel dve nagradi za posebne dosežke na področju zvočnih in vizualnih učinkov, je v blagajne prinesel malce manj kot dvakratnik svojega proračuna. Kritiki so film raztrgali: pisali so, da gre za nerazumno razvlečeno zgodbo, komično v napačnih trenutkih in polno slabih dialogov. Poleg tega so mu očitali še izkrivljanje dejstev, saj film ne dvomi o tem, da je šlo za sabotažo, česar preiskava ni potrdila.
