Tako beograjska kot nasploh srbska zgodovina je vsekakor polna demonstracij. Obudimo spomin na najrazvpitejše, med katere spadajo oktobrske leta 2000, ki so pomenile konec vladavine Slobodana Miloševića, in prav tako demonstracije 9. marca 1991, na katerih volja 100.000 ljudi v soočenju s tanki in vodnimi topovi ni bila udejanjena. Iz časov poznega socializma se velja spomniti mitingov resnice in pomladanskih študentskih protestov leta 1968.
Pomlad je za demonstracije očitno ugoden čas in spomladi oziroma 27. marca 1941 so bile tudi demonstracije, na katerih sta se proslavila vzklika »Bolje rob nego grob« in »Bolje rat nego pakt«. Množica ljudi različnih političnih in ideoloških nazorov se je zgrnila na ulice po tem, ko je jugoslovanska vlada kneza namestnika Pavla Karađorđevića, na čelu katere sta bila Srb Dragiša Cvetković in Hrvat Vlatko Maček, 25. marca 1941 podpisala pristop k trojnemu paktu, ki so ga septembra 1940 podpisale Nemčija, Italija in Japonska, torej države, ki so zanetile in začele drugo svetovno vojno.
Organizatorji Angleži?
Čeprav se je v socialističnem obdobju v šolah poučevalo, da je demonstracije organizirala komunistična partija, to ni res. Komunisti so na njih resda sodelovali, a osnova za njih je bil vojaški puč zahodnjaško in protinemško usmerjenih oficirjev jugoslovanske vojske, ki so za vrhovno oblast pooblastili tedaj mladoletnega kralja Petra Karađorđevića, medtem ko je vodenje vlade prevzel general Dušan Simović. Proti podpisu trojnega pakta, za katerega se je tedanja jugoslovanska vlada zavzemala, je bila tudi srbska pravoslavna cerkev, saj je na primer tedanji patriarh Gavrilo menil: »Tradicija, ponos in sloves, ki ga uživamo v svetu, kot obveznost do žrtev, ki so bile dane za jugoslovansko državo, nas imperativno obvezujejo, da se ne priključimo tripartitnemu paktu.«
Ko je do jugoslovanskega pristopa k paktu vseeno prišlo, so se zgodile demonstracije, ki sta jih uradno podprli tako Sovjetska zveza kot Anglija. Sovjetska zveza se je zavedala, da bi pacifirana Jugoslavija pomenila skorajšnji napad Nemčije na njih, in si je na tak način kupovala čas, medtem ko naj bi bila Anglija oziroma njena Uprava za posebne operacije (SOE – Special Operations Executive) dejanska organizatorica demonstracij. Tako vsaj trdijo teorije zarote, vezane na dogodek.
Bizarne domislice
Gre za sklop trditev, med katere spadajo tudi domislice, da je bil Winston Churchill nezakonski sin srbskega kneza Milana Obrenovića, ki naj bi bil nekaj časa dejansko v zvezi s Churchillovo mamo Jeanette Spencer. Kot nadaljevanje te teorije sta bili v obtoku tudi tista, da je bil Josip Broz - Tito nezakonski sin Winstona Churchilla, in tista, da naj Churchill ne bi simpatiziral s Srbi, ker naj bi ga leta 1910 med postankom v Beogradu, ko se je že kot minister notranjih zadev na potovanju z Orient ekspresom ustavil tam, javno oklofutal neki srbski oficir.
Če se slednje uvršča med bizarne domislice, to ne velja za teorijo, da so bile demonstracije 27. marca 1941 organizirane s pomočjo Angležev. Tako kot Stalinu je jugoslovanski obrat koristil Churchillu. Po izvedbi puča je Hitler 6. aprila 1941 res napadel Jugoslavijo, kar je zanj pomenilo odprtje dodatnega bojišča oziroma dodatno obremenitev vojske.
