Slovenija je polna skrivnosti in legend. Žal so mnoge v stoletjih in desetletjih odšle v pozabo, toda nekatere še vztrajajo. V tej posebni spletni seriji Nedeljskega dnevnika z naslovom Skrivnostna Slovenija se bomo sprehodili po nekaterih med njimi. Tokrat pišemo o zgodbi, na katero nas je opozorila bralka z Jesenic, ki nas je spomnila na legendo o Zlatorogu.
Globoko v osrčju Julijskih Alp, kjer ostre apnenčaste stene Triglava nemo bdijo nad čudovitimi slovenskimi dolinami in rekami, živi legenda, ki je tako trdoživa kot gore same. To ni samo pravljica za lahko noč, pač pa je legenda o Zlatorogu, mitskem belem kozorogu z zlatimi rogovi (nekatere različice govorijo o gamsu). Bržkone je tudi ena najbolj znanih slovenskih legend.
Visoko nad Trento
Po stoletnem ljudskem izročilu naj bi Zlatorog domoval visoko nad dolino Trente, med stenami, ki jih danes objema Triglavski narodni park. Bil naj bi nesmrten varuh skritega zaklada. Njegovi zlati rogovi, tako pravi zgodba, pa niso bili samo simbol njegovega kraljevanja med gorskimi bitji, pač pa so tudi ključ do neizmernega bogastva, kajpak skritega pred človeškimi očmi.
Toda Zlatorogova najčarobnejša lastnost je bila njegova neranljivost. Pravijo, da bi iz kapljic njegovih krvi, če bi ga lovec uspel raniti, na zemlji pognale čudežne rože. Če bi Zlatorog nato zaužil cvet teh rož, bi takoj ozdravel.
Osrednji del zgodbe, kot jo poznamo danes, se vrti okoli tragičnega lika: mladega in drznega lovca iz doline Trente. Podlegel naj bi bodisi skušnjavi neizmernega bogastva, ki ga obljubljajo Zlatorogovi rogovi, bodisi, v bolj romantični različici, zahtevi svoje ljubljene, ki si je zaželela šopek težko dostopnih triglavskih rož ali pa del Zlatorogovega zaklada kot dokaz ljubezni.
Razočaranje nad človekom
Spretni lovec je Zlatoroga izsledil in ga s strelom ranil. Ko pa se je pohlepno približal svojemu plenu, je ranjeni Zlatorog pojedel čudežno rožo, ki je vzklila iz njegove krvi. V trenutku ozdravljen in poln besa naj bi nato pognal predrznega lovca v prepad. Zlatorog, razočaran nad človeško dušo, pa naj bi za vedno zapustil svoje kraljestvo v Julijskih Alpah, s seboj pa odnesel skrivnost svojega zaklada in zapustil samo opustošeno pokrajino.
Nekateri pravijo, da so soteske in grape, ki jih je ustvaril v svojem besu, vidne še danes; zaklad pa je še vedno pod Triglavom.
Legenda o Zlatorogu je več kot samo folklora. Bržkone je zgodba globoko zakoreninjena v delu slovenske kulturne identitete. Nemški pesnik Rudolf Baumbach jo je v 19. stoletju zapisal v epski pesnitvi, ki je zgodbo popularizirala tudi izven slovenskih meja. Duh pesmi je menda navdihoval tudi enega največjih slovenskih pesnikov, Otona Župančiča.
Poosebljena lepota
Za mnoge Slovence Zlatorog pooseblja lepoto in nedotakljivost slovenske alpske pokrajine ter služi kot opomin na posledice človeškega pohlepa in nespoštovanja do narave. V času, ko se Triglavski narodni park in Slovenija na splošno soočata z izzivi sodobnega turizma in varstva okolja, je zgodba o Zlatorogu spet zelo relevantna.
Za zdaj pa naj velja: če boste kdaj srečali to legendarno žival, nam brž sporočite, sami pa boste, če sledimo duhu zgodbe, za vselej srečni, ljubljeni in bogati.
*
Poznate tudi vi kakšno legendo iz vaših krajev. Pišite nam na: info@nedeljski.si.
