Svojčas so reke in potoki v Zgornji Savinjski in Zadrečki dolini poganjali ogromno mlinov, žag, kovačij in drugih vodnih naprav, več kot osemsto jih je bilo, je v svojem štetju in popisovanju ugotovil Franc Kolenc, zdaj že upokojeni mlinar z Rečice ob Savinji, ki je ob koncu Jugoslavije ponovno obudil mlinarsko dejavnost na domači kmetiji. Brinečev mlin, katerega tradicija sega vsaj v začetek 19. stoletja, je začel pisati novo, sodobno zgodbo, v kateri pa ne manjka nenehnih prilagoditev spremembam v družbi in na trgu. Podobo romantičnega mlinskega kolesa na vodi je že zdavnaj zamenjala sodobna tehnologija, uslužnostno mletje pa lastna proizvodnja različnih vrst moke, pekovskih izdelkov in piškotov. Toda Frančevemu sinu Boštjanu, ki že desetletja nadaljuje družinsko tradicijo, je še vedno najljubše prav v mlinu. »Ko si bel in prašen, veš, da si normalen,« je dejal v šaljivem mlinarskem duhu.
Mlin, žaga in usnjarna
Zgodovina Brinečevega mlina je bogata. O temu pričajo številni ohranjeni kosi kmečkega orodja in naprav, kakršna je tudi dvesto let stara preša, predvsem pa spomini in pripovedovanja Boštjanovih prednikov, ki so se ohranili. Kmetija je bila nekdaj precej večja kot danes, pred kakimi stotimi leti je pri Brinovc deloval zelo dober gospodar, ki je imel poleg mlina še žago in usnjarno. Vse to je razdelil med sinova, eden je dobil usnjarno, drugi, Boštjanov ded, pa kmetijo z žago in mlinom. Usoda usnjarne je bila bridka, saj je bila nacionalizirana, žaga je tudi prenehala obratovati, toda mlin se je vrtel in vrtel naprej, vse do časa, ko se je Boštjanov oče Franc izšolal za mlinarja.
»Pripadal je zadnji generaciji, ki se je pri nas šolala za mlinarja,« je dejal Boštjan, ki sam te priložnosti ni imel in je postal mizar.
Toda v času Jugoslavije, vse od 60. let do leta 1985, je Brinečev mlin stal. »Trendi v gospodarstvu so bili pač drugačni,« je opomnil Boštjan, »toda nato je oče usposobil nekaj kamnov in začel mleti za lastne potrebe. Čez noč se je pokazala potreba po teh storitvah in tako smo v Italiji kupili valjčni mlin, sam pa sem, star okoli 20 let, prevzel domačo obrt in ostal doma.«
Taki so bili začetki resnega ukvarjanja z mlinarstvom. Najprej so opustili živinorejo in kasneje še poljedelstvo, obdelovalne površine dajejo zdaj v najem, žito pa odkupujejo od drugih kmetov.
»Ko smo leta 1985 ponovno začeli mleti, je 90 odstotkov vsega sestavljalo uslužnostno mletje. Ljudje so nam vozili pšenico od Koroške do Spodnje Savinjske doline, vse od Ljubljane do Zasavja, veliko območje smo pokrivali. Kdaj so čakali tudi tri ali štiri ure v vrsti. Potem pa so se po letu 2000 zgodile spremembe. Male kmetije so se začele zapirati in preusmerjati, mi pa tudi. V roku treh do petih let se je vse spremenilo in uslužnostno mletje se je skoraj povsem ustavilo, začela pa se nam je povečevati prodaja,« je povedal Boštjan.
Pekarna in prodajalna
Stranke so začele vse bolj prihajati po končne izdelke. Od uslužnostnega mletja se ni več dalo živeti in Kolenčevi so se morali temu prilagoditi. Začeli so kupovati žito od drugih kmetov in kar sami prodajati moko. Ker prostor v mlinu ni bil prilagojen in namenjen prodaji, so naredili prodajni prostor.
Sočasno so začeli graditi domačo prodajalno in pekarno ter turistične namestitve, saj se je začel na tem območju vse bolj razvijati tudi turizem. Leta 2003 so objekt odprli, dejavnost pa razširili še na peko piškotov, po katerih danes slovijo daleč naokoli.
»Izkoristili smo znanje moje sestre, ki je slaščičarka, in se odločili za peko piškotov in kruha. Začeli smo z ajdovim kruhom z orehi, ki je še danes naš paradni konj, in polbelim kmečkim kruhom ter dvema vrstama piškotov. Učke in florentine so tiste, ki se vseskozi prodajajo. Nato se je ponudba samo še dodajala in razširjala. Da bomo kdaj tako veliki, si nismo mislili in zdaj smo na točki, ko razmišljamo, da nas je dovolj,« je iskreno spregovoril Boštjan.
Deset jih je zaposlenih v Brinečevem mlinu, skupaj z Boštjanom in njegovo ženo Marjano, od tega največ v pekarni, kjer brez pridnih rok slastni piškoti in drugo pecivo ne morejo nastati. Tu vsakršen računalnik in avtomatizacija, ki poganjata današnji moderni mlin, odpadeta.
Žaklji za zajtrk
V Brinečevem mlinu še vedno meljejo tako na kamen kot z valjčnim mlinom. Zato, ker se določene vrste žita lepše zmeljejo na kamen, druge pa z valjčnim mlinom. »Polnozrnato, koruzno, rženo, soržično, ovseno, ječmenovo, ajdovo in pirino, vse to meljemo na kamen, medtem ko pšenično moko ali zdrob narediš lepše na valjčni mlin. Še vedno se tudi trudimo delati ljudem usluge. Nedavno je neka gospa prinesla zmlet 20 kilogramov koruze. Veste, tako majhno količino je res težko zmleti, a se potrudimo in tudi to naredimo,« je povedal Boštjan.
Tudi zato, ker je rad mlinar in bi se še enkrat odločil za to pot. Ker je najraje tam, kjer se žito zmelje v moko. Še vedno večino časa preživi prav v mlinu in vsa moka, ki se zmelje, gre skozi njegove roke. Največji čar pa mu predstavlja prav mletje na kamen. Tam so namreč pomembni občutek in drugi čuti, ki mlinarja povežejo z njegovo preteklostjo. Tudi njegov oče še kdaj poprime za kakšno lažje delo, toda časi, ko sta za zajtrk, kot reče, izpraznila tovornjak s sedmimi tonami ajde ali pšenice, zapakiranih v 80-kilogramskih žakljih, so minili.
Soržica in pice
Od 500 pa vse do tisoč ton pšenice na leto zmeljejo v Brinečevem mlinu ter še po nekdaj deset ton drugih vrst moke, od ajdove do pirine in tudi soržične. Gre za posebno moko, mešanico pšenice in rži.
Zgodba s soržično moko sega še v čas, ko so v Brinečevem mlinu delali največ uslug. »Veliko Korošcev nam je vozilo mlet rž in soržico, ki so jo nekdaj sejali zato, ker so imeli doma nekaj pšenice in nekaj rži, toda ne enega ne drugega ni bilo dovolj za celo njivo. Potem pa je kmet obe žiti zmešal in jo skupaj posejal. Izkazalo se je, da ta mešanica dobra za kruh in da imata žiti različne škodljivce, ki jih odganjata. Soržica vsebuje okoli 70 odstotkov pšenice in 30 odstotkov rži in v tem razmerju se je začela tudi sejati,« je razložil Boštjan Kolenc. Povpraševanje po soržični moki je veliko, nekaj deset ton na leto jo zmeljejo.
Že od korone dalje imajo v ponudbi tudi zamrznjene pice in vsak teden jih prodajo kakih sto. Brinečev mlin namreč že dolgo dobavlja več picerijam moko za pice in tako sta se z lastnikom picerije v Gornjem Gradu dogovorila, da bi lahko začeli prodajati njihove zamrznjene pice tudi v Brinečevem mlinu. Dogovorjeno – storjeno. »Neverjetno, koliko smo jih prodali, in še sedaj jih,« je dodal Boštjan.
Za uspeh se je treba predvsem prilagoditi, trgu, povpraševanju, ljudem in njihovemu načinu življenja. »Če pomislim, kako smo začeli in kako je sedaj, so spremembe res velike. Polna usta so nas sezonskosti in domačega, a si ljudje v resnici želijo skozi vse leto imeti solato, paradižnik in sadje ter vse drugo. Ko sem začel pomagati očetu v mlinu, se je prvi ješprenj naredil v začetku jeseni in ljudje so ga kupovali za koline. Potem se je drugič naredil v novem letu in januarja ter se je prodajal najdlje do maja. Moko so ljudje kupovali do poletja, saj so vedeli, da lahko poleti nastopijo težave z molji. Če danes dva meseca ne bi imeli v ponudbi ješprenja, nihče več ne bi vprašal zanj. Tako kot si nisem nikoli mislil, da bom kdaj prodajal zamrznjene pice, si tudi nisem, da bom kdaj vse leto prodajal ješprenj,« je še hudomušno dejal Boštjan Kolenc.
