Apollo 16 je vzletel z izstrelišča Kennedyjevega vesoljskega centra na Floridi z raketo Saturn V. Kljub manjšim tehničnim težavam pred vzletom je bila pot do lune uspešna. Young in Duke sta se v lunarnem modulu Orion ločila od komandnega modula Casper, ki ga je v orbiti pilotiral Mattingly.
Pristali so 21. aprila 1972 na planoti Descartes, ki so jo izbrali zaradi edinstvenih geoloških značilnosti. Kljub težavam z motorjem luninega modula, ki so skoraj ogrozile pristanek, so astronavti uspešno dosegli površje.
Raziščimo luno – in napačne teorije
Young in Duke sta opravila tri sprehode na površju lune, ki so skupaj trajali 20 ur in 14 minut. S pomočjo lunarnega roverja sta prevozila večjo razdaljo in zbrala različne vzorce. Osrednji cilj je bil preveriti teorijo o vulkanskem izvoru planote. Presenetljivo pa so bili vzorci večinoma sestavljeni iz fragmentiranih in ne vulkanskih kamnin.
Zbrala sta skoraj sto kilogramov vzorcev in s tem pomembno prispevala k nadaljnjim raziskavam.
Znanstvene meritve in nesrečni kabel
Na luni sta astronavta namestila tudi več znanstvenih instrumentov, vključno s seizmometrom in napravo za merjenje toplotnega pretoka. Vendar je Young ponesreči poškodoval kabel naprave, kar je omejilo zbiranje podatkov, so pa ostale meritve potekale nemoteno.
Varna vrnitev
Po končanem raziskovanju sta se Young in Duke vrnila v orbitni modul in se skupaj z Mattinglyjem 27. aprila 1972 varno vrnila na Zemljo. Pristali so v Tihem oceanu, kjer jih je pričakala posadka letalonosilke USS Ticonderoga. Misija je trajala 11 dni, 1 uro in 51 minut.
Zakaj je Apollo 16 tako pomemben
Misija Apollo 16 je znanstveno izjemno pomembna. Ne le da je ovrgla dolgoletno teorijo o vulkanskem izvoru Descartesove planote, temveč je prinesla ogromno novih podatkov, ki se še danes uporabljajo za preučevanje zgodovine lune in celo zgodnjega razvoja osončja.
Poleg tega je misija dokazala sposobnost astronavtov, da kljub tehničnim težavam uspešno opravijo kompleksne znanstvene naloge v izjemno zahtevnih pogojih vesolja.
