Na ta dan leta 1970 je Moamer Gadafi formalno postal predsednik libijske vlade, potem ko je prevzel položaj premierja in voditelja države v okviru revolucionarnega sveta, ki je bil ustanovljen po državnem udaru 1. septembra 1969. Gadafi je bil že od samega začetka vodja libijske revolucije, formalno pa je začel delovati kot premier šele na ta dan. To je bil pomemben korak v konsolidaciji njegove oblasti.
Njegov režim je sledil nacionalističnim, socialističnim in panarabskim idejam. Ena izmed prvih odločitev njegove vlade je bila nacionalizacija ključnih gospodarskih sektorjev, zlasti naftne industrije, kar je močno povečalo prihodke Libije in okrepilo njen mednarodni vpliv. Vmes je izgnal večino tujih vojaških baz iz države ter se začel bratiti z drugimi arabskimi in afriškimi državami. Gadafijev vzpon na oblast je pomenil prelomnico v libijski zgodovini, saj je odpravil monarhijo in uvedel nov politični sistem, ki ga je imenoval ljudska demokracija. Pozneje je oblikoval svojo ideologijo, ki jo je zapisal v zeleno knjigo kot temelj svoje politike.
Politične ideje in nafta
Prvega septembra 1969 je Gadafi izvedel vojaški udar proti libijskemu kralju Idrisu I., medtem ko je bil stari in bolni kralj na zdravljenju v Turčiji. Gadafi je imel šele 27 let, a je bil ambiciozen in kmalu je postal vojaški častnik. Skupaj s še drugimi mladimi častniki so formirali revolucionarni poveljniški svet (RPC) ter se povzpeli na oblast, tako rekoč brez prelite kaplje krvi, a navdihnjeni z arabskim nacionalizmom (Gadafi je že od nekdaj občudoval egiptovskega voditelja Gamala Abdela Naserja), idejami panarabizma, protiimperializma ter socialističnimi vrednotami.
Nova oblast je bila osredotočena predvsem na nafto. Eden prvih ukrepov Gadafijevega režima je bila nacionalizacija libijske naftne industrije, kar je zelo povečalo prihodke države. Kar nekaj denarja so potem vložili v infrastrukturo, izobraževanje in zdravstvo, in Libijci so v primerjavi z drugimi afriškimi državami živeli visok standard. Večino dobička od nafte pa je vendarle šlo v žepe režimskega voditelja in njegovih somišljenikov.
Absolutističnost Gadafijevega režima
Gadafijev režim je bil nedvomno absolutističen. Svoje nasprotnike je brutalno zatiral. Zaprl, mučil ali usmrtil je na tisoče državljanov. V omenjeni zeleni knjigi je kritiziral tako kapitalizem kot komunizem ter si raje zamislil džamahirijo, nekakšno vladavino ljudstva, kjer naj bi ljudje soodločali prek ljudskih komitejev. V praksi je seveda to služilo kot krinka za centralizirano avtoritarno vodenje.
Gadafi je podpiral številna osvobodilna gibanja po svetu, tako palestinske teroristične skupine, IRA kot druge revolucionarne vstaje. To ga je ne nazadnje privedlo tudi v konflikt z zahodnimi državami. Zaradi terorističnih dejavnosti, ki so jih povezovali z Libijo – med njimi bombni napad na letalo družbe Pan Am nad Lockerbiejem leta 1988 ali pa napad na nočni klub v Berlinu leta 1986 –, je bil Gadafi pogosto tarča mednarodnih sankcij in vojaških napadov, zlasti s strani ZDA. Doživel je tudi več poskusov atentata, a se je izognil smrti, vse do usodnega leta 2011. Umrl je, ko so uporniki osvobodili njegovo rojstno mesto Sirto. Po nekaterih informacijah naj bi ga ustrelili, ko je bežal.
Gadafijev režim lahko primerjamo z režimom Naserja v Egiptu, oba sta izpostavljala panarabizem in socialistične reforme. Ali pa, še bolje, z režimom Sadama Huseina v Iraku, ki je ravno tako kot Gadafi iz sebe ustvaril kult osebnosti ter se z represijo zaganjal v nasprotnike. Pravzaprav je bil Gadafi v mnogih pogledih podoben dolgoletnim afriškim avtoritarnim voditeljem, kot sta bila Robert Mugabe v Zimbabveju in Mobutu Sese Seko v Zairu. Vsi trije so se napajali iz državnih virov, da so lahko na represiven način utrjevali svojo oblast. Ideološko unikatnost režima se da primerjati tudi s severnokorejsko ideologijo džuče, obe sta utrjevali moč voditelja.
Zasebno luksuzno življenje
Vedelo se je, da je Gadafi zasebno živel zelo ekscentrično, mnogo več pa je postalo znano šele po njegovi usmrtitvi. Gradil je javno podobo na ideji skromnega voditelja revolucije, oblačil pa se je zelo ekstravagantno. Nosil je bogato okrašene uniforme, tradicionalna oblačila ali afriške noše. Kamor koli po svetu je potoval, je spal v svojem znamenitim beduinskem šotoru, kjer je sprejemal tudi državnike. V podobnem puščavskem šotoru se je leta 1941 rodil.
Vseh enainštirideset let, kolikor je bil na oblasti, je užival v razkošju. Znan je bil po razuzdanih zabavah, ki so bile pogosto politične narave, hkrati pa tudi mesto za zadovoljevanje osebnih užitkov. Italijanski mediji so poročali, da so tam sodelovala mlada dekleta, po navadi manekenke in hostese, ki so bile spolno zlorabljene. Po padcu njegovega režima so se številne tudi oglasile ter ga javno obtožile zlorab. Imel pa je tudi svoj osebni harem z ženskami, ki jih je imenoval amazonke in jih postavil za svojo osebno stražo. Tudi te naj bi bile žrtve spolnega nasilja.
Ob haremu je imel tudi družinsko življenje. Dvakrat se je poročil, prvič leta 1969 le za nekaj mesecev z učiteljico Fatiho Al Nuri, drugič leta 1970 z medicinsko sestro Safijo Farkaš, ki je ostala z njim do konca in mu je rodila večino otrok. Skupaj je imel namreč sedem sinov, eno hčer, dve pa je posvojil. Vsa njegova družina je ravno tako živela v izjemnem razkošju. Predvsem sinovi so živeli ekstravagantno, se ukvarjali z dragimi hobiji (eden je bil lastnik libijskega nogometnega kluba), zlorabljali so oblast in se zapletali v mednarodne škandale.
Zanimivo je, da je Gadafi javno zagovarjal islam in moralne vrednote ter kritiziral Zahod kot dekadenten. V zasebnem življenju pa je bil pogosto ujet v kontradiktorne situacije, ko je užival v razkošju, luksuzu in hedonističnem načinu življenja. Jasno je, da je s svojim ekscentričnim vedenjem vlekel nase pozornost medijev, kar pa je vedno izkoriščal predvsem za dodatno krepitev svoje moči in kulta.
Senca kontroverznega Gadafijevega režima tudi po njegovi odstranitvi leta 2011 (med arabsko pomladjo, ko so libijske upornike podprle tudi mednarodne sile) še vedno ostaja nad Libijo – država je zdrsnila v kaos in notranje konflikte. Čeprav je njegov režim zaznamovan s kršenjem človekovih pravic in represijo, pa nekateri Libijci menijo, da je bila država pod njegovo vladavino stabilnejša in bogatejša, kot je danes.
