Uspehi Luke Dončića, globalno najbolj prepoznavnega in priljubljenega slovenskega športnika doslej (o tem priča tudi njegovih več kot deset milijonov sledilcev na instagramu, ki petkratno presegajo število sledilcev našega drugega svetovno znanega športnega zvezdnika Tadeja Pogačarja), in izid nove knjige o njem so bili povod za okroglo mizo o košarki nekoč in danes. O njej so spregovorili Ivo Daneu, Aljoša Žorga in Zmago Sagadin, trije veliki poznavalci, mojstri in še vedno ljubitelji igre pod košema, ki pa so ob občudovanju Luke v en glas izrazili tudi precejšnjo zaskrbljenost za slovensko in evropsko košarko.
Zaton domače košarke
»Od uvedbe bosmanovega pravila (poimenovanega po tožbi belgijskega nogometaša Jean-Marca Bosmana, op. a.) je evropska skupnost prisilila klube, da so se odprli, in zdaj nihče ne more več omejevati pravice do dela igralcem, ki prihajajo sem. Odtlej ameriška poklicna košarkarska liga NBA sistematično potiska ameriške igralce, ki niso dovolj dobri za NBA, v Evropo. Slednja je zdaj preplavljena z ameriškimi košarkarji, to pa dejansko duši evropsko košarko, zlasti državne reprezentance. Če igrajo v najmočnejših klubih večinoma tujci, težko razviješ igralce, ki bodo igrali za domačo državno reprezentanco. To je groza za evropsko košarko, zato bi bilo treba to nekoliko omejiti, kot pred 20 leti, ko sta lahko v evropskih klubih igrala največ dva tujca,« ugotavlja Zmago Sagadin, dolgoletni trener ljubljanske Olimpije in slovenske reprezentance, ki se je v času svoje kariere dobro zavedal pomena usposabljanja novih domačih igralcev.
»Ponosen sem, da sem se tudi v praksi držal načela, da svet stoji na mladih. Vsako leto sem enega ali dva mlada igralca potisnil v prvo ekipo in starejšim igralcem razložil, da je treba skrbeti tudi za prihodnost naše košarke. V mladinskih kategorijah imamo tudi zdaj vedno nekaj obetavnih igralcev, a se hitro izgubijo, ker ne dobijo prave priložnosti v naših najboljših klubih. Zdaj bo verjetno še slabše, ker so pred dvema letoma v ameriški študentski košarki ukinili amaterizem, zaradi katerega košarkarji niso smeli dobivati denarja in nagrad. Zdaj ni več tako in nadarjeni evropski košarkarji odhajajo v ZDA, kjer lahko zastonj končajo univerzo, zraven pa zaslužijo še kak milijon ali dva, tudi če jim ne uspe priti v NBA. To je katastrofa za evropsko košarko, kjer zaradi vojne med Fibo in evroligo sploh ni sogovornika, ki bi od NBA za vsakega tu izšolanega košarkarja zahteval pet ali deset milijonov odškodnine. Pred 20 leti smo za vsakega takega igralca v klubu, ki je vlagal vanje, dobili 750.000 dolarjev, odtlej pa se odškodnina ni nič povišala, tako da odhajajo tja praktično brezplačno. To je pogreb za evropsko košarko,« opozarja Sagadin, ki zaznava še dodatno nevarnost v sedanjem prevelikem čaščenju ameriške košarkarske lige.
Vpliv NBA
»Ameriška liga ima tudi evropsko predstavništvo NBA Europe, ki ima več uslužbencev kot vsa evropska košarka. Njihov marketing sistematično napada Evropo in prevzeli bodo tudi evropsko košarko, tako da ta nazadnje sploh ne bo več gledljiva, saj se bo kot v NBA igrala brez prave obrambe in taktike. Košarka je po mojem mnenju več kot le tekmovanje, kdo bo dal več košev. V mojih časih smo gojili ekipe, saj je košarka kolektiven šport, Američani pa raje ustvarjajo zvezdnike. Časi se zdaj menjajo tudi v Evropi. V svoj projekt evropske NBA zdaj vključujejo London, Stockholm, Madrid, balkanskih držav pa ne. Tu gre tudi za politiko in vidi se, da so se tega resno lotili. O uspešnosti se lahko prepričamo, če spremljamo medije. Ko danes odpreš časopise v Sloveniji, pišejo v zvezi s košarko največ o Luki, v Srbiji o Nikoli Jokiću, v Nemčiji o Franzu Wagnerju. Američanom je torej uspelo evropsko domačo košarko potisniti v drugi plan, glavna novica pa je, kaj se je ponoči zgodilo v NBA. Domača košarka postaja drugorazredna, kar me zelo boli, saj sam še vedno raje spremljam evropsko košarko,« je zaskrbljen Sagadin.
Z njim se strinja tudi Aljoša Žorga, ki je leta 1970 v Ljubljani kot član jugoslovanske reprezentance osvojil naslov svetovnega prvaka. »Zelo mi je sicer všeč, da so evropski košarkarji dosegli raven NBA in so enakovredni Američanom, tudi če nimajo takšnih fizičnih zmogljivosti kot temnopolti košarkarji. Se je pa način igranja res zelo spremenil. Trojke se mečejo na veliko, medtem ko bi v mojih časih nahrulili in takoj zamenjali igralca, ki bi vrgel na koš od tako daleč in zgrešil. Tudi mene skrbi premajhna minutaža naših mladih upov v našem najboljšem klubu, saj peterico prepogosto sestavljajo sami tujci. Kako bomo potem imeli kakovostno reprezentanco? Luka vsega sam ne bo mogel narediti. Žal pa tudi tedaj, ko dobijo priložnost, mladi igralci niti ne upajo pogledati proti košu in kaj narediti z žogo, ampak jo takoj oddajo. Manjka jim več samozavesti. Sicer pa opažam še eno bistveno spremembo v današnji košarki. Vsi košarkarji so bistveno višji kot nekoč, očitno se pozna, da mladi zdaj jedo več hrane in hitreje rastejo. Nekoč smo dvometraši veliko bolj izstopali iz množice kot zdaj. Hkrati pa nekoč vendarle ni bilo tako velike prepoznavnosti, saj kljub priljubljenosti košarke pri nas ni bilo toliko medijske pozornosti. Televizijski prenosi košarke in intervjuji so se namreč začeli šele po koncu moje kariere,« obuja spomine Žorga.
Drugačna pravila in navade
»Košarko so pokvarili, ko so naredili tisto črto za trojke, saj zdaj košarkarjem sploh ni treba znati nekaterih drugih veščin igre. Zdaj je v NBA vse do tekem končnice eno samo divjanje. Rad gledam le Jokića in Luko, ki košarko dobesedno igrata. Da se je košarka res močno spremenila, pove že podatek, da je ob mojih začetkih reprezentančni center Miletić meril v višino le 198 centimetrov. Nekdaj je bilo tudi nepojmljivo, da bi kakšna reprezentanca iz teh prostorov imela v reprezentanci Američana, zdaj pa je to običaj,« opaža Ivo Daneu, do Dončića naš najboljši košarkar v zgodovini, ki se rad spomni tudi prvih zmag nad ameriško reprezentanco.
»Prvič smo jih premagali leta 1963 na svetovnem prvenstvu v Južni Ameriki, potem pa še na svetovnem prvenstvu v Ljubljani. Verjetno jih ne bi, če bi takrat zaigral tedaj 18-letni Bill Walton, ki je bil že tedaj odličen, a je večer pred tekmo iz hotela Lev zbežal na brucevanje na Gospodarskem razstavišču, zato proti nam na srečo ni smel igrati zaradi nediscipline,« je nekdanji kapetan reprezentance, ki še vedno redno obiskuje tekme Cedevite Olimpije in svojega vnuka Žige, zaupal še eno podrobnost iz starih časov.
Čeprav so v času sedanjega profesionalizma zahteve do košarkarjev in njihova odgovornost večje kot v prejšnjih časih, pa si Sagadin ne bi več želel trenirati zvezdnikov, kakršen je Luka. »Težko bi bilo s temi milijonarji, saj denar marsikomu zavrti glavo. Jaz sem vedno verjel v trdo delo in treninge, ki so trajali po pet ur na dan, danes se trenira le še uro in pol. Za že uveljavljene igralce je to dovolj, za mlade pa slabo, saj se izgubijo ali počnejo neumnosti. Seveda bi me Luka nekam poslal, če bi zahteval trše treninge, saj jih on ne potrebuje. Nekoč pa je bilo treba nekatere mlade fante, ki so prišli v Ljubljano prvič od doma, res paziti, da niso zbezljali, zato sem preverjal tudi, do kdaj so zunaj. Takrat me niso marali, kasneje, ko so uspeli, pa so mi bili hvaležni,« zatrjuje legendarni trener, ki je v ligo NBA spravil kar ducat svojih košarkarjev.
»Marka Milića sem želel še nekoliko zadržati, da bi mu popravil met, a je bil preveč neučakan, saj je od otroštva sanjal o NBA, hkrati pa se je bal, da bi to možnost zamudil s kako poškodbo,« je enega od svojih NBA-jevcev posebej omenil Sagadin, ki ve, da v reprezentanci dandanes ni več tako strogega reda, kot ga je zahteval sam.
»Luka je eden najboljših igralcev na svetu in le z njim imamo možnosti za uspeh, zato so pravila razumljivo nekoliko ohlapnejša, da so sprejemljiva tudi zanj. Tak sistem je celo dal neki rezultat na evropskem prvenstvu v Turčiji, na dolgi rok pa to težko deluje. Če Luke kdaj zaradi poškodbe ne bo zraven, se nam ne piše dobro. Mislim pa, da bo njegov prestop v Los Angeles, kjer vsak dan gleda izvrstno pripravljenega LeBrona Jamesa, tudi Luki pomagal, da bo še bolj pripravljen in odporen proti poškodbam. Je pa že zdaj neverjetno, kaj počne na igrišču. Nisem še videl zunanjega igralca, ki bi se tako znašel med visokimi igralci v raketi. Le na vsakih 30 let se na teh prostorih rodi kak tako izjemen košarkar. Nekoč je bil to Ivo Daneu, potem Dražen Petrović, zdaj je Luka in na naslednjega bomo čakali še 30 let,« ocenjuje Sagadin.
