Fotograf in grafični oblikovalec Dino Kužnik v Združenih državah Amerike živi že 12 let. Delo grafičnega oblikovalca za tehnološko zagonsko podjetje Celtra ga je pripeljalo v San Francisco, od koder se je nato leta 2015 preselil v New York, kjer se je odločil za samostojno fotografsko pot.

Ko primerja ti dve ameriški velemesti, pravi, da je v času, ko je živel v San Franciscu, potekal velik bum Silicijeve doline. »Vse se je vrtelo okoli tehnologije. Odpirali so številna podjetja, vsi so se selili tja, predvsem veliko mladih moških, ki so takrat prevladovali na tem področju,« sogovornik opisuje tehnološki svet kalifornijskega mesta pred leti. V tem pogledu Dino Kužnik za New York pravi, da je veliko bolj raznolik, saj je njegova demografija drugačna. Hkrati je tudi večji in bolj dinamičen.

»Za New York res drži reklo, da nikoli ne spi. Vsak dan se kaj dogaja. Prav tako mi je tu bolj zanimivo, ker je veliko galerij, muzejev, knjižnih sejmov in drugih kulturnih dogodkov. Je navdihujoče mesto in spoznavaš veliko ljudi. Najbolj pomembno pa je, da imam po vsem tem času, kar sem tu, že nekaj dobrih prijateljev. Če nimaš tega, si lahko v najboljšem mestu na svetu, pa to ni dovolj.«

Sicer pa, ko Kužnik še govori o vsakdanjiku v New Yorku, poudari, da je pot do narave veliko daljša kot denimo v San Franciscu. »Dostop do narave je za nas, ki smo iz Slovenije, mogoče pogosto nekaj samoumevnega, a v New Yorku potrebuješ nekaj ur, da prideš do gozda,« opisuje razlike v prostorskih resničnostih. Ob tem še doda, da je vožnja z avtomobilom v New Yorku nočna mora. »Struktura mesta ni narejena za toliko avtomobilov, kot jih je, a prednost New Yorka je, da v njem avta v bistvu sploh ne rabiš. Javni promet dobro deluje in te pripelje do vseh točk.«

Mesto je postalo ekstremno drago

Kot še pripoveduje Dino Kužnik, se je New York v zadnjih devetih letih, odkar živi v njem, spremenil predvsem v tem smislu, da je postal ekstremno drago mesto. »Najemnine in drugi življenjski stroški so šli v nebo. V tem nekontroliranem kapitalizmu so se po pandemiji najemnine zvišale tudi za 100 odstotkov. Zaradi tega se je veliko ljudi z Manhattna začelo seliti v Brooklyn, kjer so stanovanja bolj dostopna, poleg tega je veliko lepih parkov. Zaradi dragih najemnin imajo ljudje tudi v stanovanjih, velikih 30 ali 40 kvadratnih metrov, sostanovalce, saj si sicer življenja tu ne morejo privoščiti.« Sicer pa v mestu veliko gradijo, še pove, a gre predvsem za luksuzna stanovanja.

»Me je pa v Združenih državah Amerike, ki jih v svojem delu velikokrat predstavljam v idealizirani obliki, veliko stvari presenetilo,« še pripoveduje slovenski fotograf, ki se je v svojem opusu med drugim lotil tudi umetniškega raziskovanja nostalgičnih simbolov Amerike in njihovega vpliva na njegovo identiteto. Ustvarjalec je namreč v Kočevju v devetdesetih letih odraščal pod vtisom ameriške pop kulture, vse od filmov do televizije in glasbe, pri čemer je ob življenju čez lužo spoznal še druge plati kapitalistične dežele.

»Ena od teh je zagotovo zdravstveni sistem. Pred časom, ko sem bil dehidriran in je po mene prišel rešilec, da me je odpeljal dve ulici naprej do bolnišnice, sem za to dobil račun za več kot 1700 evrov. Drugo so denimo stroški šolanja, ko mladi ljudje svojo profesionalno pot začenjajo z velikim dolgom zaradi plačevanja študija.«

Pogovori z neznanci

Hkrati so, kot še pravi Slovenec, mesta po njegovi izkušnji večinoma liberalni mehurčki. Ljudje so veliko bolj odprti in brez problema lahko greš do neznanca ter se z njim začneš pogovarjati. »Ko sem se preselil v Ameriko, sem v trgovini s hrano doživel kulturni šok, ko je do mene prišla prodajalka, prijela moj plašč in mi rekla, kako je dober.«

Tako ni tudi nič nenavadnega, če greš v New Yorku sam na pijačo in se zaklepetaš z natakarjem ali s kakšnim od gostov v lokalu, čeprav ga ne poznaš. Meje med neznanci so bolj prožne, pravi Kužnik, ki je med ustvarjanjem svoje prve fotografske knjige z naslovom Shaped by the West veliko potoval po prostrani državi. Ko ljudem pove, da je iz Slovenije, pa pogovor hitro nanese na Luko Dončića, kot tudi na Melanio Trump, ki ju Američani seveda poznajo.

Izginjajoča Amerika

Fotograf in oblikovalec, ki skozi svoj objektiv spremlja različne kulturne fenomene, pripoveduje tudi o izginjajoči Ameriki. Ob tem omeni knjigo fotografinje Leah Francis, izdano v založbi, ki jo je Dino Kužnik ustanovil skupaj s fotografskim kolegom in prijateljem, Francozom Arnaudom Montagardom. Ustvarjalka je potovala po ZDA in fotografirala ikonične, izginjajoče ameriške okrepčevalnice, tako imenovane dinnerje – del ameriške kulture, ki ga izrinjajo oziroma so ga izrinile verige restavracij in trgovin. »Ta Amerika iz devetdesetih izginja, mala podjetja so uničile velike korporacije. Podobne spremembe je mogoče spremljati tudi v povezavi s prometom, saj so, odkar so na voljo cenejši letalski prevozi, na znameniti Route 66 prav tako zaprli veliko obcestnih lokalov, saj tam ni več toliko prometa.«

Ob izginjajoči Ameriki iz prejšnjih desetletij se v digitalni družbi utrjuje nov, tehnološki svet. Fotograf, ki se sedaj ukvarja predvsem z dokumentarno in komercialno fotografijo, kot oblikovalec sodeluje tudi s podjetjem, ki ustvarja različne velnese. »Gre za nišen izdelek, in sicer v virtualni resničnosti ustvarjene svetove, kamor se med službenim časom zaposleni lahko umaknejo za kratko sprostitev. V različnih videih gredo lahko v naravo, lahko letijo …« tehnološke možnosti opiše slovenski ustvarjalec. Ob tem še poudari, kako je newyorški vsakdan prepreden z delom. Veliko in dolgo se dela ter tako med tednom ostane bolj malo časa za ležernost in druženje.