»Ljudje so zelo prijazni in imajo smisel za humor. Ganska mentaliteta in ritem življenja, ki je precej umirjen, sta mi zelo všeč. Naučil sem se tega, da se z nekaterimi stvarmi enostavno ne obremenjuješ,« pravi Matevž Cvetkovič, ki v Gani živi že 12 let.

Njegova povezava s to obmorsko zahodnoafriško državo se je začela leta 2007, ko je kolesaril po Burkini Faso. Ker mu je tam postalo dolgčas, je šel v sosednjo deželo, kjer se je ustavil pri jezeru Bosumtvi, katerega krater je nastal s padcem meteorita. V bližini naravne znamenitosti je tudi Kumasi, drugo največje gansko mesto, ki je po Cvetkovičevih besedah precej odmaknjeno. Vse skupaj mu je bilo tako všeč, da se je že naslednje leto vrnil in s prijateljem Tomažem Kondričem ob jezeru najel nekdanje kakavovo polje, kjer je z bungalovi in restavracijo nastala Cocoa Village.

V nacionalnem parku zemlje ni mogoče kupiti, zato jo je Matevž Cvetkovič najel za 60 let. »Lastnik zemlje je kralj, ki jo daje v najem, pri čemer moraš na zemljišču nekaj početi, sicer se lahko odločijo, da ga moraš vrniti,« pojasni Slovenec, ki je po nekaj letih vodenja nastajanja turističnega kompleksa od daleč leta 2013 pustil redno službo učitelja športne vzgoje na osnovni šoli na Vrhniki in se s svojo nekdanjo partnerico Tjašo preselil na drugi konec sveta.

»V tujini, sploh pa v Gani, je težko najti zanesljive ljudi, ki bi upravljali posel. Zato ni bilo druge možnosti, kot da sva se preselila. Tri leta sva živela tam in vodila Cocoa Village,« pripoveduje Cvetkovič, ki sedaj že nekaj časa živi v glavnem ganskem mestu Akra, kjer v ameriški zasebni šoli poučuje telovadbo, k jezeru Bosumtvi pa se vrača ob koncih tedna. V turističnem kompleksu je sedaj zaposlenih pet domačink, med katerimi ena vse skupaj upravlja. »V Gani so ženske veliko bolj zanesljive kot moški, ki pijejo v barih in lovijo ribe, kar velja vsaj za območje okoli jezera, kjer posle vodijo ženske,« še razloži Slovenec.

Življenje iz dneva v dan

Ko Cvetkovič pripoveduje o potezah ganskega vsakdana in družbe, izpostavi precej drugačno dojemanje časa, ki ga ne opredeljuje natančno strukturiranje. O tem govori že način delovanja javnega prevoza, kjer recimo trotroji, kar so predelani kombiji, v katerih se namesto osem lahko pelje 16 ljudi, s postaje ne odpeljejo ob določeni uri, temveč šele, ko so zasedeni. To pomeni, da lahko potniki čakajo tudi dve uri, da se sedeži do konca napolnijo. Poleg tega v Gani tudi ni načrtovanja, temveč se živi iz dneva v dan. Za ponazoritev tega sogovornik posreduje eno od zgodb iz Cocoa Village, ko je skupina Nemcev v restavraciji želela naročiti drugo rundo piv, a jim je natakar dejal, da to ne bo mogoče, ker nimajo več mrzlih. »Mrzlih piv pa ni bilo, ker jih prejšnji dan, ko sem vse prinesel iz trgovine, ni zložil v hladilnik. Ni razmišljal, da jih bomo rabili za goste, kar je tipičen ganski primer. Ne sekirajo se in na ta način deluje cela država, zato tudi vse tako počasi poteka. Ni vzdrževanja in načrtovanja. Ne razmišlja se vnaprej, temveč začnejo težave reševati šele, ko se pojavijo. Avtov ne vozijo na servis, temveč se z njimi začnejo ukvarjati, ko se pokvarijo.«

Je pa v Gani, ki je v regiji ena redkih varnih in stabilnih držav, velik problem korupcija, kot še pripoveduje Cvetkovič. »Ta je prisotna na vseh ravneh, saj gre za način življenja.« Kar vključuje tako srečanje s policajem, ki obravnava prekršek voznika, kot tudi vse drugo. »Vse poteka na ta način in zato nič ne deluje oziroma lahko, če se v tem znajdeš, stvar urediš brez velikega stresa. Hkrati je vse, kar želiš narediti legalno, zelo težko izvedljivo in dolgo traja.«

Velika družbena razslojenost

Gana ima sicer tudi veliko naravnih bogastev. Je ena največjih pridelovalk kakava, bogata je tudi z zlatom, nafto in lesom. »A vse to je v rokah oblastnikov, ki so povezani s tujimi podjetji. Za Gano se pogosto govori, da je bila prva kolonija v podsaharski Afriki, ki je dosegla neodvisnost (leta 1957, op. a.), danes pa lahko vidimo ogromno Kitajcev, ki pridejo sem, 'nahranijo' lokalne politike in potem počnejo, kar želijo,« je kritičen Cvetkovič.

Gansko družbo tako opredeljuje tudi velika neenakost. Peščica je zelo bogatih, srednjega razreda je malo, veliko pa je revnih, še pove sogovornik. Tako se recimo v ameriški zasebni šoli, kjer dela Matevž Cvetkovič, na leto plača od 22.000 do 27.000 evrov šolnine, obiskujejo pa jo otroci ganskih politikov in bogatašev oziroma večinoma otroci tujih poslovnežev. Medtem na podeželju ob jezeru Bosumtvi ljudje živijo v blatnih hišah, z elektriko, a brez vodovoda, zato vodo črpajo iz vodnjakov. Prav tako nimajo nobenega pokojninskega zavarovanja. »Pokojninski sistem sicer obstaja, vendar tega zavarovanja ljudje ne plačujejo, ker ne deluje. Za starostnike poskrbi družina oziroma skupnost,« o socialni sliki pripoveduje Cvetkovič. Katere druga plat je, da je v mestih med brezdomci veliko psihičnih bolnikov, saj zanje ne obstaja nobena sistemska oskrba. »Biti bolan v tej deželi ni enostavno in je drago. Ko greš v bolnišnico, moraš imeti dobro zavarovanje ali denar, sicer te nihče niti ne pogleda.«

Uvožena hrana je draga

Del kulturnih razlik je tudi to, da v Gani pogreb ni žalosten dogodek. »Pogrebi so pomembnejši in večji dogodki kot poroke. To je največje praznovanje, za katero dajo veliko denarja in kjer se zbere ogromno ljudi. Pogreb je večdnevno slavje, ki ga spremlja veselje. Smrti v Gani ne spremlja žalost,« kulturni jezik zahodnoafriške države predstavi Cvetkovič. Prav tako lahko od smrti do pogreba preteče precej časa, lahko tudi nekaj mesecev ali eno leto, saj je pomembno, da se zbere celotna družina.

Posreduje nam še lastno izkušnjo, ko ga je ena od domačink prosila, da ji pomaga pri pogrebu njenega očeta. Kar je pomenilo, da so šli z njegovim avtom po pokojnika v mrtvašnico, od koder so ga potem v terenskem vozilu peljali na 40-kilometrsko pot, kar je trajalo več ur. »Podrl sem sedeže in položili smo ga v avto, potem smo šli na poti še po žganje, ki so ga rabili za obred ob jezeru, kjer so častili duhove. Ko smo prišli domov, so ga oblekli in obrili ter posedli za šivalni stroj, ker je bil krojač, potem so se vsi z njim fotografirali,« o tem za slovensko okolje nepredstavljivem dogodku pripoveduje Cvetkovič.

Poznate rojaka v tujini?

Rubrika Slovenci po svetu ima svoj prostor v Nedeljskem dnevniku že vrsto let. K sodelovanju vabimo tudi vas. Če poznate rojaka ali rojakinjo, ki živi v tujini, vas vabimo, da nam sporočite njegove oziroma njene kontaktne podatke. Morda bomo to osebo predstavili na naših straneh. Svoje predloge lahko pošljete na elektronski naslov info@nedeljski.si ali po pošti Nedeljski dnevnik, Kopitarjeva 4, 1000 Ljubljana.

Sicer je Gana tudi dežela, kjer ima vera zelo pomembno vlogo, naj gre za rimskokatoliško ali islamsko religijo, obe pa prepletajo še lokalna verovanja in rituali. To, da si ateist, je v Gani skoraj nemogoče: »Ko sem v bolnišnici na formular, ki ga moraš izpolniti in na katerem je tudi vprašanje, katere veroizpovedi si, napisal, da sem ateist, sem imel s tem veliko težav, zato sedaj napišem, da sem rimokatoličan.«

Velike razlike so tudi v stroških življenja. Nepremičnine so v Akri, kjer se zadnja leta zelo veliko gradi, v primerjavi s kakšnim drugim ganskim območjem zelo drage. Prav tako je za razliko od lokalnih jedi, ki jih na cesti prodajajo za pol evra, uvožena hrana draga. »Vse uvožene stvari so nekajkrat dražje. Liter mleka recimo stane od 3,5 do 4 evre, maslo okoli 7 evrov in štiri babure 15 evrov,« o cenah pove Cvetkovič in doda, da sicer v Akri dobiš vse, razen bučnega olja. 

Priporočamo