V dneh pred največjim krščanskim praznikom veliko nočjo, ko se ritem življenja v župnijah še pospeši, smo obiskali župnika Martina Goloba. Duhovnik, ki je s svojo neverjetno pozitivno energijo in sodobnim pristopom postal znani obraz Cerkve na Slovenskem, nas je sprejel v svojem župnišču v Grosupljem, kjer kljub natrpanemu urniku najde čas za pogovor, za ljudi in – kot se izkaže – tudi za kanček humorja.
Njegov dan je poln obveznosti. »Zdajle čakam še en klic, potem grem v Karitas, nato pa v dom za starejše, da obdarimo stanovalce,« našteva Golob, medtem ko usklajuje še organizacijske zadeve za praznike, priprave na birmo in večerno mašo, ki ji bo sledil križev pot z mladimi. Medtem ko se pogovarjava, pozvonijo otroci, ki so ravno prišli od spovedi in so si zaželeli kakav. Martin Golob jim ga pripravi na avtomatu, poklepeta z njimi in že ob našem kratkem pogovoru lahko vidimo, da kljub stalni aktivnosti in odprtim vratom župnišča ohranja vedrino. Skrbi za tri župnije s skupno okoli 13.000 dušami, kar vidi kot odgovornost »očeta« za duhovno in gospodarsko življenje skupnosti. »Pomembno je, da je življenje, da so dogodki, predvsem pa, da vabim ljudi k veri in tudi sam rastem v njej,« pojasni in mimogrede ponosno pristavi, da v župniji hodi k verouku kar štiristo petdeset otrok in prav vsakega pozna.
Priljubljen med mladimi in na spletu
Posebno pozornost namenja mladim. »Ne vem, ali mi jih ravno uspeva pritegniti, ampak rad jih imam in skušam si vzeti čas zanje,« skromno pravi, a hkrati priznava, da dobra volja gotovo pripomore. »Na žlico medu se gotovo več muh usede kot na sod kisa,« se nasmehne in doda, da ljudje danes potrebujemo predvsem upanje.
To upanje skuša deliti tudi prek družbenih omrežij, kjer je postal pravi fenomen. Z več kot 150.000 sledilci na instagramu, 90.000 na facebooku in več kot 20.000 na tiktoku je postal pravi duhovniški vplivnež, influencer. Golob vidi splet kot »lepo orodje«, s katerim lahko doseže ljudi tudi zunaj cerkvenih zidov. »Ni mi težko delati tega. Družbena omrežja so zame lepo orodje. Seveda so lahko tudi past, ampak po drugi strani so priložnost, da pridem na dom ljudi, tudi tistih, ki morda ne pridejo v cerkev. Človek lahko v varnem okolju doma pogleda kakšen video in o tem premišljuje. Prepričan sem, da Bog in Sveti Duh delujeta tudi po socialnih omrežjih,« duhovito pripomni in pristavi, da mu pri tem pomagajo tudi mladi, ki imajo res dober občutek za estetiko in vsebino.
Na vprašanje, kakšne vsebine imajo največji odziv, odgovori, da ga je največ običajno na kaj, kar ljudi nasmeji. »Resnejše, globoke vsebine morda malo manj, ampak skušam najti ravnovesje. Nočem, da je samo zabava, niti da je samo kaj zelo resnega. Vedno skušam, tudi v smešnih stvareh, podati neko vsebino, nekaj, kar da človeku misliti,« razloži in doda prispodobo, da je svet algoritmov kot jadranje – včasih imaš veter, včasih ga nimaš.
Od spovedi do iskanja Boga v naravi
V času pred veliko nočjo je v ospredju tudi zakrament spovedi. Golob poudarja, da popolnega človeka, ki bi dosledno izpolnjeval vse zapovedi, ni. »Ni človeka, ki bi živel stoodstotno po desetih božjih zapovedih, ker vsi grešimo. Popolneža ni, zato je nesmiselno kazati s prstom na drugega. Deset zapovedi je neko merilo, naravni zakon v našem srcu. A bistvo spovedi ni zgolj naštevanje grehov, ampak srečanje z dobrim, usmiljenim Bogom očetom, ki nas sprejema. Gre za to, da človek na svoji koži doživi usmiljenje in prejme milost, da postaja boljši. Ko človek premišljuje svoje grehe in jih pove Bogu, spoznava sebe in dobi priložnost, da se poboljša. To ni potuha za grešenje, ampak prizadevanje za svetost, za to, da si vedno bolj Jezusov,« pripoveduje in omeni dve knjigi, ki ju je izdal. Ena od njiju, 365 dni z Božjo besedo, ponuja vsakdanjo razlago evangelijev in praktična razmišljanja za vsak dan. »Pisanje in deljenje Božje besede mi je v veselje,« pove, medtem ko pri vratih pozvonita župljana, telefon pa ga neprestano opozarja, da ga čakajo še nove in nove dolžnosti.
Kljub natrpanemu urniku osebni stik z Bogom najde v jutranji molitvi v tišini cerkve, pri sveti maši, a tudi v iskrenih pogovorih z ljudmi, ki pogosto kar pozvonijo pri župnišču. »Zelo doživim navzočnost presežnega stvarnika tudi v naravi, med sprehodom ali vožnjo s kolesom,« dodaja duhovnik, ki mu srce zaigra tudi, ko sliši brnenje motorja in se z njim tudi sam rad zapelje.
Duhovništvo kot sreča in izziv
Izhaja iz Šmartnega pri Litiji, iz velike kmečke družine s šestimi otroki, v kateri sta z bratom Matijo, ki bo kmalu posvečen, izbrala duhovniški poklic. Čeprav je bila družina verna, poudarja, da je bila odločitev povsem osebna. »Nikoli mi ni bilo žal, da sem duhovnik. Če sem imel kakšno srečo, je bila ta, da sem izbral ta poklic,« iskreno pove. Ob pomanjkanju duhovnih poklicev vidi rešitev v molitvi, dobrem zgledu duhovnikov in spodbujanju staršev, da molijo za poklice svojih otrok. Opaža pa tudi, da sodobni človek, ki ugotavlja, da ga »ta svet v vsej polnosti ne more nahraniti«, vse bolj išče globlji smisel, ki ga mnogi, tudi mladi, najdejo prav v veri. Kot zanimivost pove, da je krstil več kot dvesto odraslih, samo letos jih je bilo sedemnajst. Odrasli se odločajo tudi za birmo. Poleg 50 birmancev, kolikor jih bo letos v grosupeljski župniji, bo k birmi pristopilo še 43 odraslih.
Osrednje sporočilo velike noči je po Golobovih besedah odrešenje. »Če ne bi bilo velike noči, bi bila naša vera prazna, ne bi imeli odgovora na trpljenje in smrt,« razlaga pomen Jezusovega vstajenja. To ni le tradicija, ampak temelj vere, ki daje smisel življenju in upanje onkraj smrti. Priznava, da je vera v vstajenje za marsikoga izziv, a meni, da »problem ni toliko v vsebini kot v človeku, ki težko vstopi v polnost življenja v veri«. Če pa človek to stori, lahko »na lastni koži doživlja, kako naš Bog živi«.
Za konec Martin Golob vsem bralcem polaga na srce velikonočno misel: »Vsem privoščim velikonočnega upanja. Kristus je zmagal, da bi mi lahko svobodno prišli v večno življenje. Velika noč nam prinaša močno vsebino v vse pore življenja, od najbolj radostnih do najtežjih dni. Kristus je za nas zmagal, da bi mi lahko svobodno in odrešeno prišli v večno življenje. To upanje velja tudi za starejše in tiste, ki morda ne morejo več toliko delati – že samo to, da si, je veliko in lepo, ker človek živi iz popolne božje ljubezni. Velika noč prinaša močno vsebino v vse pore našega življenja, od najlepših do najtežjih dni,« je njegovo sporočilo, ki odmeva daleč prek cerkvenih zidov.
