Običajno so ob njenem imenu razni presežniki, kot so najslavnejša slovenska filmska igralka v tujini, diva, legenda, lepotica, največja slovenska zapeljivka, primerjajo jo z Ito Rino, prvo slovensko filmsko zvezdo … O tem, kako danes gleda na vse te primerjave in nazive, Špela Rozin pravi:
»Primerjava z Ito Rino se mi zdi zgrešena, saj ni nastopala v niti enem slovenskem filmu, in ko sva se spoznali v Beogradu, z mano sploh ni hotela govoriti slovensko. Sicer pa so takšni nazivi bolj šablone. Filmsko snemanje je predvsem garanje in ne le tisto, kar se vidi na rdečih preprogah ob filmskih premierah. Premiera je prijetno srečanje, ne zaradi glamurja, temveč zato, ker se spet srečaš z ekipo, s prijatelji s snemanja. In seveda veselje, če je publika film dobro sprejela.«
Na svoji poklicni in življenjski poti je spoznala veliko mest, od Ljubljane do Varšave, nato je deset let imela začasno bivališče oziroma rezidenco v Rimu, od koder je potovala v Jugoslavijo na snemanja ali počitnice. Italijani so ji ponujali državljanstvo. Ker bi se morala odreči svojemu, ga je odklonila in zaradi tega izgubila veliko vlog.
Pozneje je z možem, slikarjem Ismarjem Mujezinovićem, in sinom nekaj let živela v Sarajevu, tik pred vojno leta 1991 pa se je z družino vrnila v Ljubljano. »Tu, kjer so moje korenine, se počutim najbolj doma. Lepo mi je bilo tudi v Kopru, kjer je služboval moj oče. Vsako poletje sva sestro tam preživeli fantastične počitnice. V jadralnem klubu smo na začetku sezone pripravljali jadrnice, brusili in barvali, potem pa smo vse poletje jadrali. Med odličnimi jadralci sta bila Janko in Mirko Kosmina. Zvečer smo imeli letni kino, glasbo na terasah, hodili smo v Trst … S petnajstimi leti sem začela pevsko kariero in prvo sezono prepevala na terasi v Ankaranu, drugo pa v hotelu Triglav. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so bili res lepi, romantični časi, ne le zato, ker sem bila mlada. Ves čas se nam je vse odpiralo, življenje je šlo v crescendo,« se spominja tistih let.
Pa je že kot mladenka sanjala o igralski karieri?
»Preden sem pristala pri filmu, sem hotela študirati glasbo, hodila sem v glasbeno šolo, na klavir, imela sem super profesorico Heleno Štern. Tudi solfeggio sem imela zelo rada, nadaljevati sem nameravala solo petje, vendar me niso hoteli sprejeti do 18. leta, ker naj bi se glas šele takrat izoblikoval. Ena od možnosti je bila igralska akademija, a so mi jo filmarji odsvetovali, češ da bodo tam pokvarili moj naravni talent za igralsko tehniko pred kamero. Poleg tega študenti akademije v času študija niso smeli nastopati. Ko sem bila na Poljskem, sem razmišljala o filmski akademiji v Lodzu, vendar sem šla v Italijo. Sicer pa smo se pred snemanji veliko pripravljali. Tako smo na primer za film Nočni izlet imeli temeljite priprave, ki jih je želel režiser Mirko Grobler, saj smo bili vsi naturščiki. Pred snemanjem smo med drugim delali s profesorico za dikcijo z AGRFT in Majno Sevnik za moderni ples.«
Rimska zgodba
Marsikaj v karieri Špele Rozin se je zgodilo po naključju, med drugim tudi njena zanimiva rimska zgodba:
»Takrat sva se družili z Ireno Prosen, s katero sva še vedno prijateljici. Prav ona me je navdušila za Rim, kjer so takrat snemali ogromno filmov. A Irena je že končala snemanje, ko sem pri devetnajstih letih okrog novega leta tja pripotovala iz Poljske in se povsem sama znašla v ogromnem mestu, ki ga nisem poznala. Sprehajala sem se po ulicah in po naključju srečala človeka, ki me je na videz poznal iz Jugoslavije in me je po italijansko vprašal, kaj delam tam. Razložila sem mu, da sem prišla za novo leto in da se bom kmalu odpravila domov. Čez nekaj dni mi je sporočil, da bi me v neki agenciji radi spoznali. Tam je bil nekdo, ki me je videl na filmskem festivalu v Pulju, saj sem do takrat imela za seboj že pet glavnih vlog. Naključje ali nekaj sreče, a takoj sem dobila tri glavne vloge.«
Naključje je bilo tudi, da so jo poklicali na Poljsko, ker jo je Andrzej Wajda želel za vlogo Lady Macbeth. Imela je že podpisano pogodbo, potem je prišla priložnost za vlogo v filmu Nenavadno dekle (v izvirniku Čudna devojka, op. p.). Scenarist Jug Grizelj in režiser Jovan Živanović sta vztrajala, da hočeta njo, producent pa ni hotel podpisati pogodbe, češ da ima že podpisano pogodbo na Poljskem. Wajda ji je takrat zelo korektno svetoval, naj sprejme vlogo v Čudni devojki. »Pozneje mi je dejal, da je čutil, da bom naredila odlično vlogo. Na Poljskem, kjer mi je bilo prav tako zelo všeč, sem posnela en film in upala, da se bom še vrnila. A potem se mi je odprl posel v Italiji. Če ima človek priložnost, jo je treba izkoristiti.«
Čeprav je v svet krenila zelo mlada, se oče in mama nista bala zanjo, saj sta ji zaupala in najbrž hkrati upala, da se bo hitro vrnila. »Zelo sem jima hvaležna, da sta mi pustila svobodo,« pripoveduje. O tem, kakšen odnos so imeli do rosno mlade igralke režiserji, pa: »Ljudje smo si različni, vendar mislim, da so imeli kar spoštovanje do mene, čeprav sem bila mlada. Najbrž zato, ker sem se znala postaviti s svojo trmo, nisem se pustila, res sem bila smrklja, sicer lepo vzgojena, a če je bilo treba, sem se znala postaviti zase.«
Tudi s številnimi filmskimi zvezdami in zvezdniki je imela dobre izkušnje: »Že prej sem jih gledala v filmih, saj sva s sestro šli gledat vsak film, ki je prišel v Ljubljano. Potem pa sem dobivala vloge z zvezdniki, kot so bili Stewart Granger, Mickey Rooney, Raf Vallone in mnogi drugi. Ko sem jih osebno spoznala, sem se postavila kot enakovredna in tako so me sprejeli. Pomembno se mi zdi, da se ne počutiš, da si majhen iz majhne države. Takrat sem napisala nekaj intervjujev za beograjsko revijo Svet. Med drugim z Gino Lollobrigida, Stefanio Sandrelli, Albertom Sordijem in drugimi. Vsi so bili čisto normalni ljudje. O Sordiju, ki je bil superbogat in zabaven, so govorili, da je stiskaški. V intervjuju mi je na vprašanje, ali je res tako varčen, odgovoril, da je to fama. Ko sva končala pogovor, pa je rekel: Saj boš plačala tole kavo, a ne …«
Radovednost in radoživost
Novembra 2018 ji je Društvo slovenskih filmskih režiserjev podelilo nagrado bert, Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev pa leta 2023 nagrado Ite Rina za življenjsko delo. V obrazložitvi so zapisali, da je svojo igralsko živost, radoživost in radovednost ohranila vse do danes, zato jo pri svojih projektih še vedno radi angažirajo tako režiserji mlajše kot starejše generacije. Trenutno jo lahko vidimo v nadaljevanki Poklicani na TV Slovenija 1. V smehu razloži, da zdaj izbira takšne projekte, za katere ni potrebnih preveč delovnih dni:
»Zelo pomembno pa mi je seveda, kakšna je vloga. Snemanje filma Poslednji heroj režiserja Žige Virca je bilo kar naporno – 20 dni v kamnolomu v najbolj vročem poletju leta 2023. Zelo vesela sem, da se me še vedno spomnijo za razne vloge, in to mladi režiserji, saj ni bilo vedno tako. Boštjan Hladnik mi je takrat, ko sem delala z njim, dejal, da zame v Sloveniji ne bo dela, ker so vsi nevoščljivi. In res ga ni bilo. Za tisto generacijo režiserjev nisem bila primerna, z izjemo Matjaža Klopčiča, ki pa mi je zameril, ker nisem mogla sprejeti vloge v Papirnatih avionih, saj sem ravno takrat snemala film Kako sta se ljubila Romeo in Julija.
Špela Rozin je vsestranska gospa z neizmerno energijo. Igralka, pevka, režiserka, scenaristka …
»V sedemdesetih letih sem bila zelo aktivna pri snemanjih reklamnih filmov. Imela sem idejo, napisala scenarij, režirala humanitarni televizijski oglas Za čisto Sarajevo. Nato sem s snemalcem Mustafo Mustafićem kot režiserka posnela dokumentarni film Skenderija, potem pa nadaljevala s scenariji in režijo reklamnih filmov. Menda sem bila takrat edina ženska na tem področju, a tudi to mi je pokvarila vojna. Tako, kot mi je preprečila snemanje dolgometražnega filma, to bi bil tak zelo ženski film, za katerega sem napisala scenarij in sem se že vse dogovorila za snemanje.
Poleg tega, da še snemam, se zdaj ukvarjam z gospodinjskimi opravili in vrtnarjenjem v Ljubljani ter v počitniški hiši pri Umagu. In bodem se z birokracijo, ki jo res sovražim, toda ne gre drugače. Res je veliko spominov, a kaj, ko ni časa za pisanje življenjepisa …«
