Peter Vilfan je eden najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov. V jugoslovansko reprezentanco se je prebil še kot član mariborskega drugoligaša, pri 20 letih pa z njo leta 1978 osvojil naslov svetovnega prvaka in pri tem odigral eno ključnih vlog, zato mu je pripadla čast, da s pokalom v rokah prvi stopi iz letala. Po končani košarkarski karieri ljubezen do tega športa izkazuje tudi z neutrudnim komentiranjem košarkarskih tekem, kjer navdušuje tako z znanjem kot odkritostjo.
Rad ima adrenalin
»Pred prvim samostojnim komentiranjem v finalu evropskega pokala v Lausanni me je bilo strah, da mi bo zmanjkalo besed, če bi bila zaradi počene table daljša prekinitev igre, zato sem 14 dni vadil tako, da sem se ure in ure vozil po Ljubljani in brez prestanka komentiral izmišljene tekme. Zdaj mi ni težko, tudi če moram sam prenašati tri tekme na dan, kot se je zgodilo na olimpijskih igrah v Pekingu, ko je Miha Žibrat zaradi slabega počutja moral domov. Rad imam adrenalin, in to v čim večjih količinah. Mi pa prav pride, da sem v mladosti prebral skoraj vse knjige v knjižnici na Taboru in jih tudi kot košarkar vedno bral na avtobusu in v hotelu,« se spominja 67-letni Vilfan, ki lahko brez težav drugo za drugo odkomentiral tekmi Olimpije v ligi ABA in Luke Dončića v ligi NBA.
Njega redno gleda tudi, kadar tekme ne komentira. »Res uživam v njegovih predstavah. Že zdavnaj je presegel, kar je naredil Dražen Petrović, ki smo ga občudovali v mojem času. Luka bo po mojem mnenju najboljši košarkar vseh časov. Že to, kar je dosegel do zdaj, ga uvršča med najboljše, četudi bi že jutri nehal igrati. Resda mora osvojiti še kak prstan NBA, da bi mu tudi Američani in obupno slabi sodniki priznali večjo veljavo kot zdaj, a po priljubljenosti v svetu že zdaj presega druge košarkarje. Sploh se ne zavedamo, kakšna globalna megazvezda je. Ne bom pozabil, kako so med zadnjim svetovnim prvenstvom njegovo ime že pred dvorano vzklikali na stotine Filipincev, Japoncev in drugih.«
Ne skriva, da ni nič kaj navdušen nad selektorjem reprezentance, s katero naj bi se letos Luka potegoval za naslov evropskih prvakov. »Vedno sem imel pomisleke o vodenju reprezentance. Nisem kritizer, povem pa tisto, kar mislim, saj sem že toliko časa v košarki in jo poznam. Če bo odvisno le od Luke, bo prišel igrat za Slovenijo. Doslej se je vedno odzval vabilu in razumem, da selektor in zveza ob tem sprejemata tudi kompromise glede njegovih priprav. A neka meja pri tem mora biti, bojim pa se, da sedanji selektor, ki je verjetno čisto v redu človek, nima prave avtoritete. Že po tistem porazu proti Poljski, ko smo zaradi nepripravljenosti in nemotiviranosti izpustili priložnost za še eno zlato, bi Sekulić moral prevzeti odgovornost in ponuditi odstop, četudi ga potem ne bi sprejeli. Najbolj mu zamerim, da ni dal prave priložnosti za razvoj niti enemu mlademu igralcu, ki bi lahko s treningi in igranjem ob Luki hitro napredoval. Na pripravah se ne dela dovolj resno. Luka je tak talent, da lahko doseže 40 pik, tudi če teden dni ne trenira in dve noči ne spi. A on je genij, drugi pa ne, zato je treba najti razmerje med tem, kar potrebuje Luka in kar potrebujejo drugi, ki potrebujejo več treninga. Morda bi nov selektor znal najti boljši kompromis,« razmišlja Vilfan.
Ponudba iz ZDA
»Na svetovnem prvenstvu sem bil najmlajši v reprezentanci, a sem imel četrto največjo minutažo in bil četrti strelec. Ko imaš ob sebi takšne mojstre, sploh ne moreš igrati slabo. Tudi če narediš napako, jo oni skrijejo. Tudi Luka bi jo, če bi kak mlad reprezentant ob njem dobil priložnost. Mene so takrat Kičanović, Slavnić in drugi lepo sprejeli. Tudi Luka je tak, da bi se ob njem mladi hitro razigrali,« je prepričan Vilfan, za katerega je Dragan Kičanović celo izjavil, da je najbolj nadarjen košarkar v tedanji reprezentanci. Vseeno ni nikoli resneje razmišljal o igranju v NBA.
»To so bili drugi časi. Deset let sem z reprezentanco nastopal na turnejah po ZDA, kjer smo igrali proti najboljšim z Jordanom in Barkleyjem na čelu. Američanom sem padel v oči, ker pri mojih 190 centimetrih praktično ni bilo belca, ki bi igral podobno in zabijal na vse mogoče načine, kot sem jaz. Bili so navdušeni, a tedaj nisi mogel v NBA, če nisi šel skozi njihovo košarkarsko šolo, ki ni bila tako dobra kot jugoslovanska, le precej večji nabor so imeli. Dobil sem ponudbo washingtonske univerze, kjer so mi ponudili celo tri povratne vozovnice za obisk univerze, čeprav je bilo strogo prepovedano kar koli plačati igralcem univerz. A sem to zavrnil, saj sem takrat že podpisal za Jugoplastiko, ki je igrala ligo prvakov, in me nič drugega ni zanimalo,« pripoveduje Vilfan, ki je svoje življenje s pomočjo pisatelja Tadeja Goloba opisal v eni prvih športnih avtobiografij pri nas.
V knjigi opiše tudi prav nič lahko otroštvo, saj sta se z mamo težko prebijala skozi življenje. »Pri mojih šestih letih je oče odšel in si ustvaril svojo družino, potem me pa sploh ni več obiskal. Videl sem ga le še enkrat, ko sem mu na pogrebu stare mame izrekel sožalje, on pa me sploh ni pogledal v oči, tako da sem vso pot domov jokal kot dež. V osnovni šoli sem imel čez vse šolanje le dvoje hlač, ki so mi bile zaradi rasti vedno prekratke. Na športnem dnevu na Pohorju sem lahko le gledal druge, saj nisem imel smučarske opreme. To ti ostane v spominu, zato sem se na igrišču kregal s sodniki, saj sem vselej imel občutek, da se mi godi krivica, tudi če se mi ni. Vse življenje sem se moral boriti,« se tudi med pogovorom odpre vselej zgovorni mož, ki mu je življenje dalo dovolj snovi še za kakšno knjigo.
Izkušnje iz politike
»Že ob prvi knjigi, ki je izšla pred 20 leti, je ostalo materiala še za 400 strani. Ob samoizdaji prvih tisoč izvodov sem šele spoznal, kolikšne stroške to prinaša, zanimanja založb pa ni bilo. Potem pa smo zaradi velikega zanimanja izdali najprej še dva tisoč, založba Učila pa še pet tisoč izvodov in vsi so pošli. So me že nagovarjali, da bi napisal še drugo knjigo, predvsem o izkušnjah v politiki, a bi raje v miru živel. S politiko sicer nimam samo slabih izkušenj, saj sem na področju športa prispeval k novelam zakona o dodatku k pokojninam za športnike in zakona o državljanstvu, ki je omogočil hitrejšo podelitev državljanstva Anthonyju Randolphu,« pravi Vilfan.
Raje kot o sedmih letih in pol, ki jih je preživel kot poslanec (odstopil je takoj po prometni nesreči, čeprav se je pozneje izkazalo, da ni bil vinjen), govori o svoji družini. »Zgodaj sem se poročil z Valerijo, s katero bova kmalu imela 47. obletnico. Tudi s hčerko in zetom smo zelo povezani, saj si pomagamo pri skrbi za 18-letnega in 16-letnega vnuka, ki sta avtista. Povezala nas je tudi moja bolezen, saj so mi pred nekaj leti odkrili levkemijo. Bolezen res lahko doleti vsakogar, a odločen sem bil, da se bom boril, kot sem se vselej. Po kemoterapiji vsakih pet mesecev hodim na preglede in zdaj je vse pod kontrolo, upam, da bo še dolgo tako,« potrka po lesu košarkar, ki mu nasmeh na obraz brž prikliče omemba njegove košarkarske šole.
»Letos bomo imeli v Strunjanu že 32. poletni košarkarski tabor v okviru centra za usposabljanje Elvire Vatovec. Tudi tokrat bomo v štirih tedenskih izmenah gostili po 60 otrok iz vse Slovenije, skupaj pa je skozi mojo šolo šlo že 9000 otrok. Tam bom skupaj s trenerjem Alešem Fabjanom vse dni tudi sam in se tega že zelo veselim. Zdaj tja pripeljejo svoje otroke že nekdanji udeleženci tabora. Strinjajo se, da je šport najboljša stvar, ki otroke nauči druženja, življenja v skupini, reda, discipline ter tudi zmag in prenašanja porazov,« poudarja priljubljeni Pero, kot ga kličejo vsi znanci in športni prijatelji.
