Če se za hip ozremo na vrh pričujoče strani, ugotovimo, da rubrika, ki jo berete, nosi naslov Povabljeni ste na kavo. In čeprav drži, da se z domala slehernim sogovornikom usedemo v kakšen gostinski lokal, ob kozarec ali skodelico pijače, vsi kave še zdaleč ne naročijo. Laura Unuk, mlada slovenska velemojstrica med ženskami in mednarodna mojstrica v absolutni konkurenci, jo je. Rekla je celo, da kavo obožuje, da brez nje ne more. Pravzaprav je kapučino označila kar za svojo najljubšo pijačo. Zato se je prvih nekaj minut naš pogovor ob kavi vrtel okoli – kave.
Ta napitek Lauri po njenih besedah precej pomaga tudi pri igranju šaha. »V bistvu sem nanjo tako navajena, da brez nje ne delujem najbolje. Tudi med partijo si jo denimo naročim v prvi uri in jo potem počasi pijem kakšni dve uri. Partija namreč lahko traja tudi pet, šest ur in da ne bi učinek prehitro popustil, naredim požirek na petnajst minut ali pač takrat, ko čutim, da sem v težkem položaju, da se bolje zberem. Pa saj to ni nič nenavadnega, rekla bi, da kavo med partijo pije kar večina šahistov. Pri šahu je pač tako, da so glavna, najpomembnejša mišica možgani, ki delujejo nonstop, zato je pomembno, da so spočiti in imajo energijo, pri čemer svojo vlogo odigra tudi prehrana – oreščki, sadje … Pri meni pa pač tudi to, da dobim kavo,« nam je o učinku te črne pijače s spenjenim mlekom povedala Laura Unuk.
Pregledajo jih kot teroriste
Kava je torej za marsikaterega šahista očitno tista, ki se je še zdaleč ne poslužujejo zgolj iz navade, temveč tudi zato, ker jim pri šahu pomaga. Kot neke vrste legalen, dovoljen doping. Zmotno pa bi bilo misliti, da pri šahu ni tudi tistega »pravega«, prepovedanega, le da bi ga težko označili za doping – bolj gre za poskuse, kako si pomagati na nedovoljen način.
»Načinov je nešteto, zato nas zdaj že pred vstopom v dvorano pregledajo tako natančno, kot bi bili teroristi. Pri sebi ne smemo imeti ničesar, ne telefona, ne kemičnega svinčnika, ne ure. Letos so prepovedali tudi vejpe, ker gre za elektronsko napravo. Zgodilo se je celo, da je nekdo izgubil partijo, ker je imel pri sebi kartico SIM, kar se jim je zdelo sumljivo. Sama sem na partijo prišla s sončnimi očali, pa z njimi nisem smela v dvorano … Skratka, zelo so striktni, saj gre tehnologija tako hitro naprej, da je možno goljufati na vse možne načine in z vsemi možnimi pripomočki. Pred časom je imel nekdo v čevlju posebno napravo, ki mu je s pomočjo klikov sporočala, to se pravi računalnik mu je sporočal, kaj naj stori. Recimo, da je pet klikov pomenilo, naj premakne damo, trije, naj skakača, in tako naprej. Tako je dobil namig, saj so računalniki danes pač pri šahu že precej boljši od ljudi, sam pa je seveda tudi bil tako dober, da je točno razumel namig, ki ga je dobil,« se je razgovorila sogovornica in dodala, da ob omenjenem šahiste testirajo tudi na prepovedana sredstva tako kot pri drugih športih. »Naredijo test urina in letos so na šahovski olimpijadi naši šahisti, ki so bili zelo dobri, po zadnji partiji proti Indiji denimo morali na test. Mislim pa, da še nikdar niso nikogar dobili na tak način, saj je večina stvari, ki lahko pomagajo pri zbranosti, legalnih. Večji problem je že omenjeni 'računalniški' doping.«
Računalniki so tudi sicer precej spremenili način treningov šaha, saj dandanes lahko vse dobiš na svetovnem spletu, obstajajo različni programi … Kljub temu pa Laura Unuk pravi, da človeka vendarle še niso povsem nadomestili. »Ravno pred kratkim smo se vrnili s priprav, na katerih nas je vodil naš velemojster Matej Šebenik, in spet sem ugotovila, kako je krasno, da imaš fizično osebo, ki te usmerja in ti pomaga,« je povedala nekdanja dvakratna svetovna prvakinja v mlajših kategorijah, ki jo šah spremlja že od začetka osnovne šole, ko ji ga je predstavil dedek. Sledil je tako rekoč meteorski vzpon s številnimi državnimi naslovi v njenih starostnih kategorijah ter naslovom svetovne mladinske prvakinje v kategoriji deklet do 16 let že pri 14 letih v Durbanu v Južni Afriki, ponovitev uspeha v Montevideu v Urugvaju v kategoriji deklet do 18 let pri 17 letih, leta 2021 je kot prva slovenska šahistka osvojila naziv mednarodni mojster, kar je pred njo uspelo vsega 121 šahistkam …
»V šahu je pač tako, da imamo ženske kategorije, hkrati pa nastopamo v absolutnih, torej tekmujemo tudi proti moškim. In moram reči, da sem kar zagovornica tega sistema, saj razlike, pa če si to hočemo priznati ali ne, obstajajo. To nikakor ne pomeni, da smo manj sposobne, imamo pa na nekaterih področjih pluse in na drugih minuse, tako kot moški. Se pa po drugi strani strinjam, da bi morali izenačiti nazive – sama sem poleg tega, da sem mednarodni mojster, namreč osvojila tudi naziv ženske velemojstrice in točkovanje, kako priti do posameznih nazivov, bi lahko izenačili,« je dodala.
Psa, mački, filmi …
Ko smo že omenjali nazive – eden je Lauri Unuk torej še ostal, in to je velemojster v absolutni kategoriji. Je to njen naslednji cilj? »Zagotovo. Ne vem, ali bom tega sposobna, a cilj to absolutno je. Pri meni je bilo vselej tako, da sem vzporedno s šahom veliko pozornosti namenjala tudi izobrazbi, ki mi je bila zelo pomembna. Kot šahist moraš vseskozi imeti rezervni načrt, saj glede financ nikoli ne veš, kako bo. Šolanje in študij sta šla s šahom vselej z roko v roki, zdaj pa me pri študiju na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo čaka še diploma, nato pa bi se rada vsaj za dve leti v popolnosti posvetila zgolj šahu. Da vidim, česa sem v njem zares sposobna, ko zraven ni drugih motilcev. V enem letu težko pridem na neki vrhunec, v dveh letih ukvarjanja zgolj in samo s šahom, da bi bili vse moje misli in možgani skoncentrirani samo nanj, pa bi že lahko videla, ali lahko denimo pridem na vrh Evrope. Mislim, da sem tega sposobna, a tega nikdar nisem mogla dokazati, tako da … Bomo videli,« je povedala 24-letnica, ki bo ravno to soboto, 9. novembra, praznovala 25. rojstni dan (Vse najboljše!). Poleg študija in šaha, ki ji je kot neke vrste služba, svoj preostali čas posveča predvsem svojim štirim štirinožnim prijateljem (ima dva psa in mački) ter drugim rečem, ki jo sproščajo. »Šah je namreč precej stresna zadeva, zato se v prostem času za sprostitev rada sprehajam v naravi, še posebej s psoma, grem v fitnes, včasih sem se več ukvarjala s fotografiranjem, ki me še vedno veseli, kupila sem si tudi pano za slikanje, a še nisem imela časa, da bi se ga resno lotila, rada se sproščam z gledanjem filmov, včasih tudi z nakupovanjem prek spleta, ki pa je bolj opazovanje lepih stvari kot dejansko nakupovanje, v prihodnosti bi se rada poskusila v jahanju in kakšni borilni veščini …«
Skozi pogovor, ki se je zavlekel v debelo uro, so se vprašanja za nadaljevanje ponujala kar sama od sebe, zato smo za konec Lauri Unuk postavili še nekaj hitrih o različnih temah, ki jih je načela pred tem. Tako smo denimo izvedeli, da ima, če se že mora odločiti, mačke malenkost raje kot pse. Ali pa, da je njen sanjski avto ford mustang in da tudi sicer zelo rada vozi. Da ima serije raje kot filme in da so njene najljubše humoristične, najljubša od teh pa Veliki pokovci. Da je njena najljubša vrsta dopusta kombinacija aktivnega in ležanja na plaži, najljubši letni čas poletje, da zelo rada spremlja smučarske skoke in kolesarstvo ter nasploh tiste športe, v katerih lahko navija za slovenske športnike, da posluša vse vrste glasbo, odvisno od razpoloženja, da je njena najljubša hrana pica, a tista »naša«, dobro obložena …
Pri čemer smo z najljubšo pijačo sklenili krog in se vrnili h kavi. Ki je je vmes že zdavnaj zmanjkalo …
