»Spoštovanje in ljubezen do kruha ter veselje do dela. Če tega ni, tudi kruh ne more biti dober,« recept za dober domač kruh razkrije Ivan Bevk, ki bo čez slab mesec dni praznoval 105 let in še vedno sam peče kruh. Podobno je z receptom za dolgo življenje, pristavi: »Ne smeš biti nervozen in pohlepen, rad moraš imeti ljudi.« V vasici Ravne nad Cerknim so mu na nedavni prireditvi Praznik domačega kruha podelili častni naziv ambasadorja domačega kruha. Mož, ki je preživel fašizem, nacizem in druge ideologije, je prikimal, da ga je vsem izkušnjam navkljub priznanje izjemno ganilo. Kruh je njegova velika ljubezen in ga spoštuje, odkar mu ga je mama prvič dala v roko.
»Rojen sem bil na majhni kmetiji v Čeplezu na Cerkljanskem, kjer smo pridelovali rž, pšenico, ajdo, ječmen … Pri naši hiši je bil kruh vedno spoštovan, ni ga bilo v izobilju, brez njega pa tudi nismo bili. Nad njim je držala roko mama, nisi ga mogel kar sam vzeti. Ona je skrbela za družino in tudi vedela, koliko ga lahko vsak dan pojemo, da bomo povezali konec z začetkom. Ko je mama pekla kruh, sem se pogosto motal okrog nje in pomagal gnesti testo. Kruh je z mano od nekdaj,« se je razgovoril, ko smo ga obiskali na domu v Idriji. Pozneje, ko si je že ustvaril družino, je kruh začel peči tudi sam. Najprej po sili razmer, ker si je žena poškodovala roko, nato je to postal njegov trajni prispevek h gospodinjstvu. Danes ga čez zimo peče doma v pečici, poleti pa na svojem posestvu nad Idrijo, in sicer tako kot nekoč njegova mama – v krušni peči. »Razlika je velika,« poznavalsko pojasni.
Najbolj uživa, ko položi hleb v peč
Opaža, da po vaseh ljudje še pečejo kruh doma, v mestu pa je preveč enostavno ponj zaviti v trgovino. In navsezadnje – s kruhom je tudi nekaj dela. Peči kruh v pečici, kjer z gumbom nastaviš vse, je eno, druga zgodba je peka v krušni peči. Sam prizna, da bolj uživa pri tej in da mu je najbolj pri srcu trenutek, ko z loparjem potisne vzhajani hleb v razbeljeno peč. Za hip ga opazuje, mogoče kaj popravi in ga še enkrat poboža z očmi, preden zapre vrata peči. Krušna peč zahteva dobrega logista. »Najprej je treba zakuriti peč, najboljša so leskova in bukova drva, ki dajo kruhu posebno aromo. Vmes zamesiš kruh, preveriš, kako je v peči, in podtakneš, če je treba. Skrbeti moraš, da se vse zgodi približno sočasno: ravno prav segreta peč in ravno prav vzhajan kruh.« In če je peč prevroča? »Seveda, tudi zažgal sem ga že. Mama me je naučila, da je peč ravno prav segreta, ko se strop obarva belo. Če pa si jo preveč segrel, jo lahko na hitro malce ohladiš tako, da po tleh potreseš pest soli,« razkrije enega od pekovskih trikov.
V njegovem otroštvu na mizi ni bilo belega kruha. »Bil je črni kruh, nizek, gost, a dober,« si ga naslika pred očmi. Njegova mama je belega spekla le za veliko noč in božič. Ko danes zbira moko zanj, prevladuje bela, tip 400 ali tip 850, ki pa ji v spomin na stare čase vedno doda nekaj polnozrnate, bodisi pirine ali kakšne druge. Čeprav, pristavi, moke, ki bi kot nekoč dišala po žitu, mlinskem kamnu in mlinarju, ni več. »Danes mora biti vse narejeno na hitro, nobene potrpežljivosti, nobene mirnosti ni več v življenju. Dopuščeno je vse, ni več spoštljivega dialoga in složnosti. Pomembno je, kdo bo več imel, in to ni več pravo življenje,« potarna stoletnik, ki je imel možnost živeti življenje od konjske vprege do turističnega poleta v vesolje. Pogovarjamo se o tem, kako je bilo nekoč nujno imeti dobre odnose s sosedi in da je bila za vzgojo otroka potrebna celotna vas, danes pa mlade vzgaja telefon. Z roko pokaže skozi okno svoje dnevne sobe na pobočje, ki se vzpenja nad Idrijo. »Ko sem nekdaj vsak dan peš hodil do vrta in vikenda, sem šel mimo petih vrtov in njiv ter se z lastniki pogovarjal, kako kaj raste, kaj so posadili in podobno. Potem je prišel čas, ko so ljudje rekli, da se ne splača, da je lažje iti v trgovino in sedeti na kavču. Pa hitro zboleti,« Bevk malce hudomušno skomigne, da se tako ne dočaka 105 let.
Ko speče kruh, rad kakšen hlebček podari. Ko takole razmišlja, se mu zdi, da je hlebec kruha eno najlepših daril in izraz velikega spoštovanja. Z njim bi lahko gladili spore in ljudem dajali upanje. V njegovi vasi in tudi širše po Sloveniji je bila nekdaj razširjena navada, da so premožnejše družine na dan pred praznikom vseh svetih spekle majhne hlebčke kruha, prešce, in jih podarjale otrokom iz revnejših družin.
Leta brez kruha
V dneh pred praznikom upora proti okupatorju, ko smo se srečali, so mu misli bežale v leta, ko kruha tudi po več mesecev ni jedel. Kmalu po aprilu 1941, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno odporniško gibanje proti okupatorju, je vest o tem prišla tudi na Cerkljansko. Ivan Bevk je bil tedaj 20-letni fant, delal je na domači kmetiji in dokler jim Italijani niso zaplenili radiu, je poslušal, kaj se dogaja. »Po vaseh so se ustanavljali odbori, pogovarjali smo se na skrivaj, s tistimi, za katere si upal, da te ne bodo izdali,« se spominja.
Dalj časa je iz zaledja pomagal partizanom, februarja 1943 se jim je priključil tudi sam. Nadeli so mu partizansko ime Žikič. Kot Primorec, rojen pod Italijo, in neprostovoljni učenec italijanskih šol je vedel, proti čemu se upira. Pripravljen je bil pustiti vse, tvegati življenje in se upreti »lastni« državi. Nato od vstopa v partizane pa vse do kapitulacije Italije septembra 1943 kruha ni videl. Živo se spominja bojev ob Soči in v Benečiji, ko po tri dni niso ne jedli, ne pili, ne spali. Bil je zraven, ko se je 1. maja 1943 v Kneških Ravnah nad Tolminom ustanovila prva primorska Gregorčičeva brigada. Na Matajurju je izvedel, da je razpadel fašizem. »Po tistem smo prišli v Čepovan. Italijani so od tam na hitro zbežali in na mizi ene od domačij pustili hrano. Takrat sem po osmih mesecih prvič spet sedel za mizo in jedel kruh.« Zdi se, da se mu je ob pripovedovanju orosilo oko. Osvoboditev je dočakal v Tržiču v Italiji.
Tudi jeziti se moraš znati ravno prav
Po vsem tem predobro ve, da so vojne nesmiselne. »Spremljam razmere, vojne postajajo vojne sodobne tehnologije, še vedno pa gre na koncu za človeka proti človeku, ki se sprašujeta, kdo bo koga prej uničil. Tu je vojna, tam je vojna, vse v pripravah za vojno. Večino denarja gre za orožje, kaj ni to tragično?« Kljub temu upa, da mu na pragu 105. leta ne bo treba zreti v oči tretji svetovni vojni. »Mislim in upam, da nove svetovne vojne ne bo. Ne Amerika ne Rusija in tudi ne Kitajska – torej vse največje svetovne velesile – si tega ne bodo upale. Vedo, da bo svet adijo in nihče več ne bo pekel kruha, če se med njimi sproži vojna. Vedo, da je tak spor nekaj takšnega, kot če bi se nekdo lotil požgati vas, v požaru pa bi zgorela tudi njegova hiša,« nekako potolaži. Žalosti ga, da bodo posamezni narodi večno vpleteni v vojne in spore, v katerih ni zmagovalca, so samo žrtve.
Sogovornik ostaja trdno zvest svojim načelom, ne zamajejo ga ne veter ne lepe obljube. Vsak dan naredi krog po Idriji, s sinom skrbita za sadovnjak, vrt in vikend. Posadil je že krompir. Ne mara pretiravanja, ne pri hrani ne pri drugih stvareh. »V življenju moraš imeti mero, pri hrani in vsem drugem, tudi jezen moraš znati biti ravno prav,« niza modre misli, ki si jih kaže zapomniti. Pravi, da kljub letom uživa življenje, zdravje je na njegovi strani. »Tako, kot je zdaj, se da živeti,« vzklikne. Ne vemo, ali se spodobi, a vseeno ga vprašamo, ali ima pri teh letih še kakšen cilj. Ima! Že pred leti si je rekel, da bi rad dočakal 105 let. Od zmage ga ločijo le še štirje tedni.
