Ko mu rečejo, da je vsestranski, Franc Gombač, ki ga v domačem Podgradu poznajo kot Franeta Petrovega, smeje odkima. »Ah, to pa ne, baleta nisem nikoli plesal, pa otrok tudi nisem nikoli krščeval,« se prešerno nasmeje, »bo pa držalo, da sem vedno rad delal z ljudmi in za ljudi.«
Bil je učitelj, ravnatelj, politik, partijski sekretar, občinski tajnik in svetnik, scenarist, režiser, igralec, pogrebni govornik, pooblaščenec za sklepanje porok, 40 let je otroke razveseljeval kot dedek Mraz, bil je prostovoljni šolski knjižničar ... Še vedno je recitator, najraje ima Franceta Prešerna in Karla Destovnika - Kajuha. Je aktivni upokojenec, strasten bralec, naročnik kopice časopisov, od vsega začetka tudi Nedeljskega dnevnika, popisovalec domačega nograjskega narečja in zgodb, predvsem pa iskriv sogovornik.
Če bi živel sto let pred svojim časom, bi v njegovem življenjepisu skoraj gotovo pisalo, da je bil narodni buditelj. »Pred stotimi leti morda res,« se zamisli, »če bi mi to rekli danes, pa bi vam odvrnil: ne me hecat'! Danes to naroda ne gane več, narod ima povsem druge vrednote.« Z velikim spoštovanjem v roke vzame prvo čisto svojo knjigo Pod svobodnim soncem, ki jo ima vedno pri roki. Leta 1956 jo je dobil v dar od ravnatelja šole. Na steni za njim visi plaketa za izjemen prispevek v okviru opravljanja prostovoljskega dela na področju kulture, ki mu jo je letos podelil državni svet.
Rodil se je leta 1938 v kraju Castelnuovo di Istria. Za eksotičnim imenom, ki zavaja, da je morje tik za vogalom, se v resnici skriva Podgrad – kraj na meji med Brkini in Čičarijo. Rodil se je med italijansko okupacijo, ko so fašisti njegovemu očetu ponujali nekaj lir, če ga po italijanskem kralju Vittoriu Emanuellu III. poimenuje za Vittoria. »Moj oče je bil kovač in kovači ponavadi niso bili nežna bitja,« namigne, kako se je zgodba končala. Mama mu je kmalu umrla, oče pa v revščini zanj ni zmogel skrbeti. Kot sedemletnega fantiča so ga skupaj s sestro odpeljali v mladinski dom v Gozd - Martuljek. »Tako sem po različnih domovih od Gozda - Martuljka do Šmarja pri Jelšah preživel vso svojo mladost. Vzgajali so me domovi. Kaj pomeni imeti družino, sem izvedel šele, ko sem si jo pozneje ustvaril sam. Zato je družina danes zame nekaj najbolj svetega,« opisuje.
Pot v Afriko
Ugotavljava, da se mu je življenje kljub težkemu otroštvu dobro obrnilo. Čeprav ... V Afriko bi nekoč vseeno skoraj pobegnil. Zgodbo o tem, kako so se kot desetletni fantiči v pivškem vzgojnem domu po ogledu filma o Tarzanu odločili, da gredo v Afriko, pripoveduje, kot bi se dogajala včeraj. »Seveda, film nas je navdušil ... Fino se nam je zdelo, da bi okrog hodili brez srajc, skakali po drevesih, si kar z veje utrgali banano, pohajkovali brez šole. Ni lepšega življenja! Dolgo smo se pripravljali in v skrivni prostor pod domskim stopniščem spravljali vse, kar bi v Afriki potrebovali. Nož, kos vrvi, kompas ... Iz šolskega atlasa smo iztrgali stran z zemljevidom Afrike. Ni se nam zdela daleč, par sto metrov dol od Pivke. Neke lepe noči smo se odpravili. Najprej do železniške postaje, kjer pa nismo bili ravno prepričani, v katero smer pelje vlak do te Afrike. Ko smo takole oklevali, je na peron stopil lepo oblečen moški, tak, ki bi znal vedeti, kje je Afrika. Eden od nas se je opogumil in ga vprašal. On nas je z zanimanjem poslušal, mi smo mu povedali, kam gremo in da bomo tam verjetno ostali za vedno ... Z veseljem nam je za del poti ponudil prevoz, a ta se je hitro končala. Ustavil je natanko pred vrati vzgojnega doma. Moški v fini obleki je bil komandir policijske postaje.« Danes tako dobro razume, da iz otroških sanj in prirojenega poguma nastajajo nova odkritja – če jim jih le odrasli ne zatremo.
Tip za ljubimca
Zelo rad je nastopal, kot dijak je na celjskem odru nekoč igral celo z Zlatkom Šugmanom in malo je manjkalo, da bi postal igralec. »Res sem imel željo, tudi spodbujali so me k temu, v nekem trenutku so namreč ugotovili, da jim manjka tip igralca, ki bi v predstavah igral ljubimca. Zdel sem se jim pravšnji za to. Pripravljal sem se že na sprejemne izpite, a se je potem zgodilo tako, da so gledališča zašla v nekakšno krizo, štipendij ni bilo,« pripoveduje, kako je njegova kariera ljubimca splavala po vodi. Na koncu se je odločil, kot sam pravi, za enega najlepših poklicev na svetu. Postal je učitelj, otroke uspešno navduševal nad športi in dramsko igro ter petjem, jih popoldne zaposloval s koristnimi deli okrog šole, prirejali so mini olimpijade, zmagovali na športnih tekmovanjih. »Rad sem imel otroke, otroci so imeli radi mene. Užival sem,« pripoveduje. Pozneje je ravnateljeval v Podgradu in Ilirski Bistrici.
Še vedno spremlja razmere v šolstvu in s cmokom v grlu ugotavlja, kako malo spoštovanja in veljave še ima učiteljski poklic. Ko ga nejevernega pogleda sprašujemo o prihodnosti šolstva, nas ustavi: »Nikoli ne smemo reči, da ni prihodnosti! Mladina je vedno enaka, le da smo mi nekoč imeli loke in frače, danes pa se streljajo prek zaslona. Po letih dela z mladimi in otroki je še bolj prepričan, da mladino v pravo smer poganjajo pohvale in spodbude ter da bi se morali starši svojim otrokom bolj posvečati. »Kot vidim, so otroci zdaj prepuščeni popoldanskim dejavnostim in pametnim telefonom, veliko odraslih pa le išče d'narce in pozablja na otroke. No, ne vsi, oh, vseeno mislim, da večina staršev vendarle dela z otroki, sicer bi že zdavnaj propadli,« se zamisli. In učitelji? »Verjetno mi bodo zamerili, a opažam, da ničesar več niso pripravljeni narediti zastonj, vse jim je treba plačati. V mojih časih ni bilo tako, moja ravnateljska plača je bila nižja od ženine, ki je delala v tovarni. Popoldne smo vse delali prostovoljno, zastonj bi rekli danes. Res pa je tudi, da včasih v šole niso hodili starši, še manj odvetniki. Ko me danes šolniki vprašajo za kakšen nasvet, jim pravim dvoje: ne spuščajte staršev v šolo, če niso povabljeni in če ni nujno, še manj pa odvetnike! To učiteljem zbija avtoriteto. In zelo težko jo bo okrepiti, ker imajo zdaj otroci vse podatke le klik stran na googlu in so lahko v vsakem trenutku 'pametnejši' od učitelja. Učitelji bodo res morali biti visoko izobraženi, če bodo želeli temu konkurirati. Želim si tudi, da bi znova uvedli sprejme izpite za učiteljišče. V naših časih smo jih imeli in niso sprejeli vsakega,« se spominja.
Štirideset let dedek Mraz
Ker je 40 let po šolah, dijaških domovih, vrtcih, v porodnišnici, vojašnici, med upokojenci, na prireditvah in na radiu igral dedka Mraza ter osrečeval otroke, ga vprašamo, ali drži, da si otroci za darila najpogosteje zaželijo rokavice in nogavice. »Ah, kje pa, to si želijo njihove mame. Otroci so v vseh teh letih ostali enaki in vsi si najbolj želijo sladkarij, fantje sem pa tja kakšen avtomobilček,« odkima. Spominja se, ko so nekoč učiteljice želele, da enemu od otrok iz revne družine dedek Mraz na šolski prireditvi prinese gumijaste škornje. »Takrat sem pa zarohnel, dajte mu jih pojutrišnjem, čez teden dni, kadar koli, ne spravljajte pa ga pred vsemi v zadrego,« pravi, da dedek Mraz kljub starosti in željam mam ter učiteljic ohranja zdravo pamet in nosi sladkarije. »Najbolj mi je bilo všeč, ko sem z odra gledal v tiste iskrive oči. Uboga milega, ko bi to pričakovanje v otroških očeh pretvorili v energijo, koliko voltov bi bilo to!« vzklikne.
Ugotavlja, da se mu je vse v življenju zgodilo po sili razmer: tako je šel na učiteljišče, za ravnatelja, za sekretarja, za dedka Mraza ... a ko se takole ozira v preteklost, se mu še zdaleč ne zdi, da je bilo njegovo življenje samo tako »za silo«. Znova na prvo mesto postavi družino. Letos slavi tri jubileje: skupaj z ženo 60 let poroke, sam pa 30 let penzije in 50 let, odkar nosi brado. »Trikrat ali štirikrat sem skoraj klonil in se obril, a nato vedno znova rekel – pejt se solit,« se zasmeje. Njegov zaščitni znak je humor, tudi na svoj račun. Trenutno ga, 86-letnika, denimo zabava celo to, ko med svojimi recitacijami opazuje, kako občinstvo trepeta, da se bo zaradi let zmotil ... Nekaj manj ciničnosti in precej več duhovitosti bi priporočil tudi politikom, v medsebojne odnose pa uzakonil več kulture.
