»Zaradi poklicnih poti staršev smo se veliko selili. Rodila sem se v Beogradu, tam sem končala osnovno šolo in tri razrede gimnazije,« pripoveduje strokovnjakinja za varstvo človekovih pravic in narodnih manjšin dr. Vera Osolnik Klopčič in nadaljuje: »Prav zato mi je bilo na poklicni poti veliko lažje razumeti percepcijo pripadnikov manjšin, ki so se srečevali s težavami pri iskanju načina za ohranjanje identitete ob trku s koncepti večinskega naroda.« Do upokojitve je bila zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja ter kot znanstvenica velik del svoje poklicne poti namenila raziskovanju položaja narodnih manjšin in varstva človekovih pravic.

»Pri raziskovalnem delu sem izhajala iz tega, da je položaj vsake skupnosti in vsakega posameznika poseben. Osnovno pravno načelo je, da ne sme biti diskriminacije in da je treba upoštevati željo posameznika, da se opredeli kot pripadnik manjšine ali ne. Pri vprašanju kolektivnih pravic manjšin pa je naloga držav, da jim zagotovi možnosti ohranjanja in izražanja identitete v javnem prostoru. V strokovni literaturi je veliko razprave o tem, zlasti o obsegu ukrepov, ki jih je nujno financirati iz javnih sredstev, saj je zelo pomembno, da se v družbi doseže konsenz o tem,« pripoveduje Vera Klopčič, ki je pri svojem delu veliko sodelovala z Zvezo Romov Slovenije in je tudi njena častna članica. Poleg tega v njihovem časopisu Romano them redno objavlja članke o izkušnjah romskih skupnosti v drugih državah.

Pristni človeški stik

O tem, kako je navezala stik z Romi, Vera Klopčič pripoveduje: »Pred leti je Zveza Romov Slovenije redno organizirala izobraževalne poletne tabore v Murski Soboti, na katerih so sodelovali mladi Romi iz vse države, predavatelji pa smo bili iz Slovenije in tujine. Tja sem spremljala našo romologinjo Pavlo Štrukelj, eno prvih, ki je svojo doktorsko disertacijo delala tako, da je živela med Romi v romskem naselju in po tej poti spoznala njihovo življenje. Z njo sem obiskovala romske vasi in videla, kako so jo sprejemali. Vse je poznala in imela z njimi pristen človeški stik. Prav Pavla Štrukelj mi je odprla vrata, da sem lahko spoznala romsko skupnost, njihovo kulturo, običaje.«

O aktualnem položaju Romov meni, da je veliko pozitivnih primerov sožitja, a žal niso tako odmevni kot negativni. »Edino prav se mi zdi, da se spodbuja njihova ustvarjalnost, na primer romski jezik, ki se ga ne bi smeli sramovati, saj je pravo bogastvo. Znani romolog Rabe Uhlik je še pred drugo svetovno vojno o romskem jeziku zapisal: Nimajo besede za 'vesel sem', temveč rečejo 'srce mi pleše'. To je tako lep opis veselja. Veliko stvari se lahko naučimo od njih. Na različnih mednarodnih srečanjih o varstvu človekovih pravic sem se veliko družila z Romi. Zanimivo je, da se poslavljajo z besedami: Na svidenje in veliko sreče ter zdravja tebi in celotni tvoji družini. Ta je zanje vse, saj posamezniku daje toplino in zavetje.«

Posebno mesto v srcu dr. Vere Osolnik Klopčič, ki je tudi predsednica društva Dobrnič, ima pomemben zgodovinski dogodek – prvi kongres Slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽZ), ki je potekal med drugo svetovno vojno. Društvo si prizadeva za ohranjanje zgodovinskega spomina na politično delovanje žensk med narodnoosvobodilnim bojem in posebej na prvi kongres, ki so ga med 16. in 18. oktobrom 1943 izvedli v Dobrniču v Suhi krajini. Njena mama Mara Rupena Osolnik je imela kot sekretarka SPŽZ poleg predsednice Angele Ocepek pomembno vlogo pri organizaciji in izvedbi prvega ženskega kongresa. Našo sogovornico veseli dejstvo, da se tudi najmlajši potomci Mare in Angelce osebno poznajo in družijo.

/ Foto: Jaka Gasar

Po vojni je Mara Rupena odločilno prispevala k ohranjanju izročila in spomina na prvi kongres. Na vprašanje, zakaj je to tako pomembno, je odgovorila: »Danes se nekako prelahkotno omenja in celo pozablja, da so vse tri okupacijske oblasti med drugo svetovno vojno načrtno raznarodovale slovenski narod in so na številnih območjih izrecno prepovedovali uporabo slovenskega jezika in slovenskih imen. Ob 50. obletnici prvega kongresa SPŽZ so na podlagi izvirnih zapisov izdali publikacijo, v kateri je Ivka Križnar v izčrpni študiji navedla zgodovinske podatke in zapisala osebna pričevanja delegatk. Iz teh je razvidno, da so imele preproste ženske, ki so iz različnih krajev Slovenije na kongres v Dobrnič prišle peš ali na lojtrnih vozovih, izostren pogled na prihodnost in jasne cilje. Hotele so doseči konec vojne in ohraniti slovenski jezik, posebno na Primorskem, ohraniti identiteto slovenskega naroda ter, kot je napisano na spominski plošči na zidu kulturnega doma v Dobrniču, ustvariti boljše življenje za vse. Kot je tedaj dejal zavezniški major William Jones, so ga te preproste ženske prepričale bolj kot vse depeše generalnega štaba. Pomembno vlogo je imel tudi kulturni program ob kongresu, skoraj vsi nastopajoči so bili člani in članice narodnega gledališča ali opere. Na kongresu je kot delegat sodeloval tudi slikar Božidar Jakac, ki je ovekovečil portrete delegatk in potek kongresa.«

Na enem od vabil na partizansko slovesnost, ki ga je Vera Klopčič prejela nedavno, je bila zapisana tale misel: Za to, da si se naučil pisati in čitati, se zahvali svoji učiteljici. Da pišeš in govoriš slovensko, se zahvali partizanom. »V življenju se pokaže, da so tam, kjer je iskrena želja, vedno rezultati. Moja mama je iskreno verjela v to, da se gradi boljši svet za vse. Za to je bila pripravljena veliko narediti in pomagati vsem, ki so bili v stiski. Z vsemi svojimi tovarišicami je do konca življenja delila prijateljstvo in solidarnost.«

Zgodovinski spomin

Za ohranjanje spomina na prvi kongres v Dobrniču poleg društva skrbijo krajani Dobrniča. Kot pravi Vera Klopčič, njihovo društvo vsa leta vzorno sodeluje s krajevno skupnostjo, gasilci in tamkajšnjo šolo tako pri organizaciji proslave, vzdrževanju spominske sobe prvega kongresa SPŽZ kot pri organizaciji Pohoda po poti Mare Rupena. Društvo Dobrnič, Občina Trebnje in Združenje borcev za vrednote NOB Trebnje vsako leto pripravljajo spominsko slovesnost. Ta bo letos v nedeljo,13. oktobra, ob 12. uri na ploščadi pred gasilskim domom v Dobrniču.

»V letošnjem Maistrovem letu bo program naše proslave v sodelovanju z društvi generala Maistra povezoval njegovo idejo in ideje žensk vse od prvega kongresa. Slavnostna govornica bo ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko, kulturni program pa bo izvedla Marjetka Popovski s svojo spremljevalno skupino. Sodelovali bodo tudi učenci OŠ Dobrnič z recitacijami pesmi generala Rudolfa Maistra,« je letošnjo proslavo napovedala predsednica društva Dobrnič. Na dan proslave Kulturno-turistično društvo Dobrnič vabi na 22. pohod po kraku evropske pešpoti E7, ki se imenuje Pot Mare Rupena, z izhodiščnima točkama v Dolenjskih Toplicah (22 km) in v Žužemberku (10 km).

Na prvem ženskem kongresu, ki je bil izjemen tako v evropskem kot svetovnem prostoru, se je zbralo 180 pogumnih in zavednih žensk z geslom: »Vse za partizane – do končne zmage!« Prav je, da njihova sporočila ne gredo v pozabo, poudarja Vera Klopčič: »V ženskem gibanju so bile res izjemne posameznice, ki so veliko naredile in marsikaj premaknile. Žal je zgodovinski spomin nekako fragmentaren, ko gre za prikaz prispevka žensk v odločilnih trenutkih človeštva. Način razmišljanja, ki se ponuja danes, je 'instant zgodba' v smislu, da je zdajle tako, kot je, da človeku ni treba niti misliti naprej niti se spominjati. A treba se je spominjati iz spoštovanja do pogumnih žensk, ki so toliko naredile za pridobitve, ki se danes zdijo samoumevne, na primer možnost študija za vse, udeležba v javnem življenju, volilna pravica, pravica do dedovanja. Zgodovinski spomin daje moč sedanji generaciji, da prav tako gleda naprej in izstopi iz cone udobja, da lahko uresniči svoje potenciale kot bogastvo, kot nekaj, kar je dobro za njih in za vse nas.«