Pri svojih 77 letih in po 52 letih delovne dobe se je prva dama slovenskega interneta Borka Jerman Blažič odločila, da se upokoji. Laboratorij za odprte sisteme in mreže na Institutu Jožefa Stefana (IJS) je ustanovila in vodila do svojega 70. leta, v spomin na številne boje, ki jih je bíla, pa ni dovolila, da bi ga preimenovali. Laboratorij prepušča svojim naslednikom in tako bo ta še naprej v dobrih rokah. Potem ko je zadnja leta vodila programsko skupino na inštitutu, bo svoje možgane kljub upokojitvi zaposlovala naprej, pravi. Ukvarja se s kibernetsko varnostjo, zanima jo vpliv digitalizacije sistemov na duševno zdravje ljudi, še vedno tudi poučuje na podiplomski šoli IJS, kjer predava predmet o računalniških mrežah.
Borka Jerman Blažič je leta 1991, nekaj dni pred osamosvojitvijo, v Slovenijo pripeljala internet, leto pozneje je registrirala domeno.si, še pred tem pa jugoslovansko.yu. Standardizirala je prvo pravo slovensko tipkovnico, in to po govoru Zmaga Jelinčiča v državnem zboru, češ da ona zavira njeno izdelavo, se danes nasmeje. Je soavtorica prve knjige o internetu v Sloveniji, predavala je na ljubljanski ekonomski fakulteti, zavod, ki ga je soustanovila na začetku novega tisočletja, pa je zaslužen, da imamo digitalna potrdila in podpise. A to je le nekaj izvlečkov iz njenega poklicnega delovanja, v katerem je napisala na stotine člankov v uglednih revijah, sodelovala na konferencah po vsem svetu, jih tudi sama organizirala in stkala mednarodna prijateljstva. Trdo delo ji je bilo privzgojeno, s svojo odločnostjo in entuziazmom pa je v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja povlekla slovenski internetni voz daleč naprej, med vodilne države sveta. Navsezadnje smo bili leta 1991 med 16 državami, ki so imele dostop do interneta. V svoji karieri je prejela vrsto priznanj in nagrad, med njimi tudi medaljo za zasluge RS za njen prispevek k razvoju interneta in računalniških komunikacij ter Puhovo nagrado za življenjsko delo.
Začetki njene kariere segajo v leto 1970, ko je prišla v Ljubljano na podiplomski študij. Pred tem je študirala tehnologijo na Univerzi v Skopju. »Razpis za štipendijo je bil objavljen po vseh časopisih, prijavila sem se in potem sva z mamo prišli v Slovenijo,« pripoveduje. Pri 23 letih se je vpisala na fakulteto za elektrotehniko. Z veseljem pokaže indeks iz tistega leta. »Takšna okrogla lica sem imela,« se zasmeje. Borka Jerman Blažič je magistrirala s področja oziroma zarodka, kot pravi, umetne inteligence, naredila je ekspertni sistem za načrtovanje sintez, ki je bil zelo uspešen. A ker na ljubljanski fakulteti tega dela ni mogla nadaljevati, je odšla na Naravoslovno-matematično fakulteto v Zagreb, kjer je doktorirala. Podoktorski študij je opravila v Združenih državah Amerike, na univerzi v Iowi.
Že v 80. letih prejšnjega stoletja se je začela ukvarjati s kodami, to je znaki in črkami za računalnike, razvojem besed vseh jugoslovanskih jezikov ter zasnovo tipkovnice. »Takrat je Jugoslavija ustanovila ministrstvo za tehnološki razvoj. Cilj je bil razvoj registrov, ki jih imamo danes, to so registri prebivalstva, podjetij in podobno, da se povežejo med sabo in med različnimi republikami za lažje upravljanje. Toda problem računalništva je bil, da ni bilo standardnih kodnih znakov za črke. Zasnovali smo kodne tabele za vse jezike, vključno z albanščino zaradi Kosova, in standardizirali tipkovnice. Naredili smo pravo slovensko tipkovnico in vse črke,« se spominja. »Razvili smo kodno tabelo za 65.000 znakov, ki zajema vse jezike sveta, od kitajščine naprej.«
Vlaganje v izobraževanje
Da je znanje največje človekovo orožje, je najboljši dokaz prav sama. Vsa njena družina je visoko izobražena, mama je bila univerzitetna profesorica, oče raziskovalec na inštitutu. Tudi njena sestra je bila profesorica na Univerzi v Stockholmu, brat nevropsihiater, specializiran v Nemčiji, trikrat je bil dekan na medicinski fakulteti. »Moja družina je bila razmeroma skromna, a je vse vlagala v izobraževanje. Francoščino sem se začela učiti pri sedmih letih, in to z zasebnim profesorjem. Kot 14-letno dekle me je oče peljal v Pariz za mesec dni, da bi vadila jezik. To je bilo leta 1958, veste, kako navdušena sem bila tam nad vsem. Peljal me je v pariško opero, da sem gledala Giselle, ustavili smo se v Ženevi in Milanu, da sem si pogledala Scalo.«
Ključna v njeni karieri je bila odločitev, da se bo posvetila razvoju mrež in interneta. Delala je z entuziazmom, premagovala vse prepreke, čeprav je bila malodane osamljena v moški trdnjavi, v kateri pa se je dobro znašla. Po osamosvojitvi ji je celo sam minister za znanost Peter Tancig prepovedal delati pri računalniških mrežah ter sodelovati z evropskim centrom za koordinacijo interneta in dodeljevanje naslovov IP. To je bilo namreč vroče obdobje, se spominja. Ustanovljen je bil Arnes, pripoveduje, neko julijsko nedeljo leta 1992 pa so vdrli v njen laboratorij, prerezali žico za internet in skopirali ves softver za registracijo domen. Ko je v ponedeljek prišla v službo, je bila šokirana. »Bilo je naporno in stresno, zlasti na začetku so me zelo zavirali, toda morala sem preživeti, imela sem dva sinova in gradili smo hišo. A kaj naj se pritožujem. Delo me je veselilo in me še zdaj. Rekli so mi, da se ne bom širila, to je pomenilo, da ne bom dobila denarja za delovanje laboratorija. Toda vedno mi ga je uspelo pridobiti in zaposlila sem celo dvanajst ljudi,« ponosno reče.
Na lastno pest
S svojim delom si je pridobila velik ugled in spoštovanje po vsem svetu. Kakšno stvar pa je izvedla tudi na lastno pest, ker je tako zelo verjela vanjo. Bilo je spomladi 1991, ko si je rekla: »Kaj se to pravi, da smo tako zaostali, pripeljala bom internet v Slovenijo.« Stvari so se nato hitro odvijale.
»Potrebovala sem linijo, a je nisem imela. Vezani smo bili na javno omrežje za prenos podatkov, to je bil jugoslovanski strateški sistem in niso dovoljevali, da bi se nanj vezala tuja linija. Nihče ni naredil nič, da bi dobili linijo, ne minister za telekomunikacije, ki je bil Slovenec, ne moj direktor na inštitutu. Zato sem šla na lastno pest, brez potnega naloga, ker ga nisem dobila, v Beograd k Ražnatoviću, ker sem morala dobiti dovoljenje od jugoslovanskega ministrstva za obrambo. Najprej sva spila kavo in rakijo, nato sva se lotila posla in dobila sem dovoljenje. Pa saj so takrat že vedeli, da se bo Slovenija osamosvojila.« Nekaj dni pred osamosvojitvijo je bila vzpostavljena linija do Dunaja in naprej do Amsterdama, kar je pomenilo tudi komunikacijsko vez Slovenije med vojno.
Borka Jerman Blažič je bila ob vzpostavljanju interneta nad njim močno navdušena, danes je razočarana. Prepričana je, da bi se morali otroci v šolah učiti o računalništvu in informatiki, da dobijo zavedanje, kako pomembna je internetna infrastruktura, poenostavljeno, vsa arhitektura spodaj z množico kablov, ki nimajo nič z vsebinami na spletu. Še vedno ji je osnova za komuniciranje elektronska pošta, taka, ki jo je imela leta 1991. Družbenih omrežij ne uporablja, preveč časa vzamejo, pravi. Rada pa prebere kak dober članek in skuša biti fizično aktivna s telovadbo in daljšimi sprehodi. Potem pa ji že zmanjka časa za kaj drugega.
